Verjamem v sonce

Moj blog me mnogokrat prisili, da o čem razmišljam, kar bi sicer pustila ob strani in se ne ukvarjala z mislimi, ki pač me ne interesirajo.

Včasih se moram brcnit, da kaj napišem, da kaj sploh objavim (četudi nima globljega smisla in samo nakazuje na to, da še vedno diham).

Danes pa, ko sem odprla svoj blog, kot to naredim skoraj vsak dan, me je v razmislek spet pahnil naslov. Verjamem v sonce. Tudi takrat, kadar se skrije za oblake. Ker vem, da bo po dežju zopet posijalo. Tudi ponoči, ko se mi zdi, da ga je Koš pogoltnil in da ga ne bo več, pa vseeno drugo jutro zopet vstane nad Klijem. Tudi takrat, ko se skozi meglo pokaže za nekaj pičlih trenutkov in potem spet izgine.

Ravno tako verjamem v dobro ljudi. Ker smo ustvarjeni iz Dobrega in zaradi Dobrega. Ker nas je ustvarilo Dobro in v nas dihnilo svoje dobro. Tako verjamem v dobro ljudi tudi takrat, ko se mi zdi, da je izpuhtelo. Ko čakam trenutek, ko bo dobro premagalo zlo in ko bo ta mogočnica, svobodna volja, dovolila ljudem, da dajo dobremu ponoven polet.