45

Tolikokrat si zaželim, da bi se v četrtek zvečer, kot mu je bilo v navadi, oglasil in rekel: "Sej veš, da bom kavo!"
Ko pridem na Brezovico, imam občutek, da je župnišče izgubilo dušo. Ni kavomata, vse je pospravljeno. V kuhinjo ne stopam več, pisarna, ki je bila prej zame le soba, ki sem jo videla od daleč, je sedaj tisti prostor, v katerem se največ zadržujem, pa še to čim manj, kolikor je le mogoče.
Ko stojim na njegovem grobu, sama ali z Jernejem, se pogovarjam z njim in ga prosim, naj sedaj gor kaj zrihta za naju. Že naju je zrihtal. Nisem mu verjela, da bi Jernej res lahko bil človek, pisan mi na kožo. Vsak po svoje sva trmarila. Mesec dni pred smrtjo je Jerneju še rekel, da on še vedno moli za naju. Ko sva midva v svojih glavah že vsak po svoje odpikala možnosti, da kdaj zares prideva skupaj, se je zgodilo tisto, česar nihče ni pričakoval, še manj pa verjel, da se res dogaja. Odšel je človek, ki mi je bil kot brat, oče, prijatelj, duhovni steber, spovednik, moralna opora. In potem se je zgodilo še nekaj nepričakovanega. Prišel je Jernej. Druge razlage kot to, da je to Jože našpilal, nimam.

Danes, ko bi on praznoval svoj 45. rojstni dan, sem mu iz dna srca hvaležna. Ni lahko, ker ga ni. Je pa pravi blagoslov, da imam fanta, za katerega je zelo očitno čutil, da je zame.

Kava z njim je bila vsakič praznik in včasih sva se kregala. Na živce mi je šlo, da je skakal v valove za ljudi, ki zanj niso bili pripravljeni skočit v morje. Po navadi sem mu to brez zadržkov povedala in zamislil se je nad tem. A dobričino kot je bil, ga takšna svarila niso mogla ustavit. Tudi zame si je vedno vzel čas in rad je videl, da sem prišla. Spotoma skuhala kavo, pomila posodo, pobrisala pult. Pokomentiral je moj nov parfum in povedal, da mu moji novi štikli niso všeč, ker imajo za njegov okus preozko peto. Včasih je potarnal, kaj mu gre na živce, povedal kako se ima in prižgal cigaret. Ali dva. Ali pa tri.
Nekajkrat sem ga preko smsov prosila za molitev, takrat, ko so se mi stvari zdele nevzdržne in vedno je prišel odgovor, kratek in jedrnat: "Molim". V njegovem stilu, brez ločil in nepotrebnih dodatkov.
Ko sem se jezila in mu pripovedovala o vseh neumnih stvareh, ki so mi grenile življenje, mi je vsakič rekel: "Aj, babo, svet se še stresu ni!"

Še danes mi je ta stavek v tolažbo. Slišim ga, kako se krohota in kako se nama z Jernejem smeje, ker "midva pa že ne bova skup". Privoščim mu to veselje, res mu ga. In ne znam opisat hvaležnosti, ki jo čutim zato, ker je vztrajal.

Čutim, da je nekje nad nami. Vem, da zgoraj dela za nas in da je z nami. Takšne znake pošilja, da vem, da je nemogoče, da bi bil kje drugje kakor pri Bogu, skupaj z njemu tako ljubo sveto Tereziko. Verjetno kadi kot Turk, pije kavo v hektolitrih, igra tarok do onemoglosti, igra violončelo, skače s padalom, kolesari in se ima nad vse dobro. Po mojem mnenju ima danes za vsa nebesa neustavljivo žurko in vsi poslušajo njegov najljubši Smoke on the water.

Vse najboljše, stari!