Potem pa mi je Jernej začel vztrajno prigovarjati, da bo vse OK.
Nato sva enkrat že skoraj šla. Pa je padlo v vodo.
Potem pa sva šla včeraj.
Zjutraj neka čudna vrtoglavica. Spijem kavo. Nič boljše. V LJ spijem na SKAMu še drugo kavo. Za silo boljše.
Potem se odpraviva proti zavodu in spet se mi vrti.
OK, Neža, zdaj ali nikoli. Premagaj samo sebe!
Vstopiva. Prijazna gospa na sprejemu krvodajalcev me izpraša o vsem (in ja, teologija; te-o-lo-gi-ja je moj študij :)), druga prijazna gospa me špikne v prst, da mi pove, da sem krvna kombinacija mojih staršev, potem na anketi obkljukam NE in tu in tam kakšen DA (ja, razumela sem zloženko o AIDSu), grem do zdravnika (res je, gospod doktor, bila sem v Italiji in v Bosni, letos) in potem greva v predzadnjo sobo, kjer se napol uležeš na udoben in mehak stol. Mene je prevzela nadvse prijazna (že tretja danes!) gospa, ki je veliko vedela o mojem študiju in izmenjali sva si recepta za najina najljubša štrudla. :) In potem mi je še razložila, zakaj so poleg vrečke, v katero je tekla moja kri, še tri vrečke. Položila mi je na srce: "Veliko pij in pojdita zdaj na malico! :)"
In rekla mi je, da ne smem bit telesno aktivna. Menda včeraj. Danes sem poizkusila in ugotovila, da bi bilo do jutri še vseeno dobro počivat. Pa nič za to.
Ko sem atiju (ki daruje kri že več kot 20 let) včeraj poslala slikco, da sem končno zbrala pogum, mi je odpisal, da sem nekomu rešila življenje ...
Morda ga bo nekoč kdo meni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)