Drejc

V četrtek sva šla z Izakom pred malico na malo hitrejši sprehod.
Čez rok sem že bila in mislila sem si,
da lahko malo pospešim zadeve,
če se bom malce hitreje gibala in spodbudila dete, da pride na svet.
In res, ko sem se med Izakovim počitkom še sama ulegla na kavč,
me je prvič zašraufalo.
Jernej je bil v službi
in do treh, ko so se mi popadki zdeli res popadki,
čeprav še čisto neredni,
ga nisem nič obveščala o dogajanju.
Ob treh sem mu samo napisala,
če pride domov, ali bo kaj podaljšal službo.
Pridem domov je bil odgovor,
jaz pa sem stisnila še
Če se mi kaj prav zdi, imam popadke.
Stvar je še vedno bila zelo neredna,
zato sva spila kavo in smo šli še v trgovino.
Med vožnjo, ko nisem mogla stat,
so bile bolečine že kar hude, v tisti uri
pa so bili kakšni trije, morda štirje popadki.
Po prihodu domov sem še nekaj pospravljala,
Izaka sva nato dala spat,
malo sva se pogovarjala in popadki so postajali vse močnejši in rednejši.
Iz prvega poroda imam izkušnjo doživljanja umetnih popadkov
in to leže, na hrbtu in v resnici nisem vedela, kakšni so
naravni popadki ter kako močni morajo bit, da je to to.
Ob devetih zvečer sva šla z Jernejem še na sprehod po vasi,
odnesla smeti na eko otok
in štopala, na koliko časa se ponavlja interval.
V eni uri so se iz 8 minut hitro začeli pojavljat na 5 minut
in ko se mi je zdelo, da so zelo močni in še bolj pogosti,
bili so že na 3 minute,
je Jernej poklical svojo mami, da bi pripeljala Izaka,
ker greva po dojenčka.
Vse te popadke sem predihala na nogah,
ob popadku rahlo počepnila,
se zibala v bokih
in ko je bila bolečina res huda,
sem se ob vsem tem še z rokami uprla ob steno.
To mi je zelo olajšalo bolečino.
Ob 23.20 sva Izaka predala mami in atu
in se odpeljala dojenčku naproti.
23.40 je bila ura, ko sva parkirala pred porodnišnico,
vstopila in nič trkala.
Tam sem predihala še dva popadka,
ko je prišel tretji,
mi je med njim odtekla voda in čutila sem,
kako se je otrokova glavica spustila v porodni kanal.
Jerneju sem rekla Potrkaj, rodila bom, glavico čutim,
on je potrkal in takoj je bila akcija.
Babica me je pregledala,
v tem času pa je iz porodne prišla že babica,
ki je 7 minut kasneje porodila Drejca.
Moja zelo dobra znanka iz gimnazijskih let,
za katero nisem vedela,
da je zaposlena v porodnišnici
in ki sem je bila v tisti noči tako zelo vesela.
Lepo jo je bilo tam srečat po tako dolgem času. :)
Ko so me na invalidskem vozičku dostavili v porodno sobo,
sem zlezla na posteljo
in čez 7 kratkih minut
je najin zlati fantek že zajokal.
In potem sva jokala še midva
in smo se crkljali in veselili.
Sprejela sva ga v našo družino s kratko molitvijo,
ga pokrižala in mu zaželela,
da mu Življenje napiše čudovito zgodbo.
Doma smo v nedeljo prižgali najino poročno svečo
in se veselili ter zahvalili vsi štirje skupaj.
Za dar novega življenja,
srečnega, zdravega in hitrega poroda,
naše medsebojne ljubezni
in vsega lepega,
kar nas še čaka.