Kam hitiš?

Kam hitiš, fantič moj?

Tolikokrat v zadnjih dneh se spomnim,

kako je bilo,

ko si Ti prihajal na svet.

Kako sva Te neučakana pričakovala,

kako sva se Te veselila

in končno razveselila ob Tvojem glasnem prihodu.

In sedaj...

Sedaj počasi postajaš veliki brat.

Opazujem Te v vsej Tvoji nežnosti,

ki jo premoreš,

ob Tvojih nežnih dotikih,

iskrenih objemih,

prepričljivih ne-jih,

zanesljivih ja-jih.

Skoraj ne dojemam,

kako zelo dobro že vse razumeš.

Prosim, odnesi v smeti.

In Ti greš, odpreš vrata omarice, vržeš v smeti,

zapreš vrata omarice in prideš nazaj.

Kako vneto nam vsak dan kaj pripoveduješ.

Kako rad se voziš s svojim poganjalcem,

pobiraš jabolka, hruške, slive

in jih skrbno odlagaš v svojo lolo.

Točno veš, česa ne smeš

in točno veš,

kako boš mene lažje prinesel okrog,

kot očija.

Rad se igraš s svojim traktorjem,

z veseljem karkoli pomagaš

in zvečer, ko Te vprašam,

kaj bi jedel za večerjo,

mi skoraj vsak dan praviš,

da bi jaca.

In vse to in še več si Ti,

mali mož,

ki si še lani nebogljeno ležal v najinem naročju,

bil ves odvisen od naju,

danes pa si tako samostojen,

krepak in zvedav!

Naj Ti Življenje napiše čudovito zgodbo,

mali moj korenjak!

In vedno, vedno imej srce polno ljubezni,

takšno kot je danes.

Bodi iskren,

ravno prav samosvoj,

čuteč in nežen.

Prijazen in nasmejan.

Zaupaj.

In nikar, nikar se ne ustavi,

svet je Tvoj!

foto: Tamara Bizjak