:)

Pri verouku s četrtarji.
Se pogovarjamo o tem, kako si predstavljamo nebesa.
Pa pravi K.: "A veste, gospa, ko prideš v nebesa, ima gor vsak svojo hiško. Ampak Jezus ma pa kr celo graščino!" :)

Pet od desetih

Starša desetih otrok sta me poprosila, če bi počuvala na mlajših pet. Za štiri urce.

Seveda, z veseljem.

Niti nisem razmišljala, kako bo šlo; vedela sem, da bodo pridni.

A česa takšnega nisem pričakovala.

Samostojni. Prijazni. Spoštljivi. Vljudni. Pripravljeni pomagat.

Sami se zaposlijo. Vse pospravijo za seboj.

Drugošolka pravi, da nam bo recitirala pesmico, ki jo bo morala v ponedeljek še v šoli pred razredom.

Najmlajši, ki šteje dve leti, se sam igra, vmes nekajkrat pogleda skozi okno in pomaha vlaku, pa prikoraka v kuhinjo, prosi za par požirkov soka in se spet gre naprej igrat.

Ko se kuha kosilo, se vsi spravijo v kuhinjo, pripravijo delovno površino, zložijo posodo v stroj, si prinesejo pručke, vzamejo nož in delajo. Si med seboj pomagajo in se opomnijo: "Pazi, da se ne urežeš!" Naredijo kašo za v juho, pripravijo pogrinjke, predlagajo, da vzamemo drugo posodo za krompir. Vprašajo, kaj naj še naredijo, ko jim zmanjka dela.

Pa še in še. Pravi užitek je bilo biti varuška danes dopoldne.

Hvala za priložnost in zaupanje, B. in M.!

In moj poklon - ponosna bom, če mi bo v življenju uspelo vzgojit moje otroke vsaj približno tako, kot so vzgojeni vajini.

Jesensko listje

Lepo škrlatno je drevo,

ko hladen veter veje,

v vseh barvah zažari jesen,

a sivo je nebo.

Jesensko listje, kam hitiš?

Ujeli bi te radi,

ko z vetrom rajaš in vrtiš

kot zlato se kolo.

Ječijo veje in drhte

brez pisane odeje,

kako jih zebe brez kopren,

ko pride k nam jesen.

(Joseph Haydn)

Več od šestih mesecev

Na videz kratko obdobje, eno leto, a ko pomisliš, kaj vse se lahko v tem času zgodi, se ti v mislih odvrti film zadnjega leta in zastane ti dih.

Koliko trenutkov, koliko spominov.

Nepreštete množice SMS sporočil, prečvekane minute na telefonu, toliko pogovorov dolgo v noč.

Kakšna pregreha z mentolom tu in tam in ponovno odkrivanje tople vode po tem, ko je bila že tisoč-petsto-sedem-in-šestdesetkrat pogreta.

Kava s cimetom mimogrede in kava s cimetom takrat, ko te ob njej nasmeji, čeprav se tebi zdi, da se v življenju ne boš niti nasmehnil več.

"Ne nosi mi vrtnic!, prinesi mi rože."

Pravo prijateljstvo, ki se rodi v neobveznem in bolj kot ne spontano dogovorjenem kosilu sredi novembrskega dne.

In potem raste.

In poruši vse tiste psihološke teorije, da če traja več kot sedem let, traja vse življenje.

Ker traja vse življenje, če traja več od skrivnostnih šestih mesecev ...

Dragi Jože,

odkar pomnim, si sodil v našo družino in vedno, ko smo se pogovarjali o maminih in atijevih mladostniških letih, si bil opisan kot največji frajer, ki je hodil po šoli z walkmanom in popoldne z motorjem pod Skerco na cigaret.

Bil si prisoten pri samem rojstvu naše družine, ko sta si moja starša obljubila večno zvestobo in ti si stal zraven kot bogoslovec ter ju spremljal na začetku poti.

Ne vem, kaj se je dogajalo skozi leta do moje srednje šole, ko sem te tako malokrat videla, da sem te komaj spoznala, nikdar pa ne bom pozabila tvojega obiska v Želimljem, ko si me presenetil sredi četrtkovega popoldneva medtem ko sem hitela na plesne vaje za maturantski ples.

Že takrat si me po malem prepričeval, da morda bi pa kdaj prišla orglat v Bistrico pri Tržiču, kjer si bil župnik, vendar pa te je Previdnost pripeljala bliže. Po nastopu službe na Brezovici si rekel, da imaš dovolj organistov, da pa bi imel kakšnega kateheta. Si rekel, da bom morala v katehetsko šolo, pa sem ti odvrnila, da zakaj, če pa grem študirat teologijo. In tvoj izraz ob slišanem dejstvu je bil izraz veselja.

Res sem naslednje leto z veseljem prevzela svoj razred, ne da bi se zares dobro zavedala, kakšni otroci me lahko v njem pričakujejo, ti pa si vedel in si mi, novopečeni katehetinji, popolnoma zaupal. Hvaležna sem ti, da si verjel vame, čeprav sem te včasih obupana klicala, da ne morem več.

Ob začetku letošnjega veroučnega leta si mi po sestanku s katehetinjami zadovoljno rekel, da imaš  slovensko elito katehetov. Sama se nikoli nisem in ne bom čutila kot elita, mi je pa v veliko zadovoljstvo in neizmerno veselje, da si bil s svojim kolektivom tako zadovoljen in nam popolnoma zaupal ter nas z vsem srcem podpiral pri našem odgovornem delu in poslanstvu.

Kdo bi si mislil, da sem ti v torek pred veroukom zadnjič skuhala kavo? Vsakič sem to storila z velikim veseljem in vedno si rekel, da je dobra. Čeprav vem, da se je kdaj gotovo ponesrečila in bi lahko bila (še) boljša.

Prvič in zadnjič sva v torek skupaj stala pred bodočimi birmanci in še mene se je dotaknilo, ko si jim razlagal, naj prosijo Jezusa, da se jim med sveto mašo približa. Pričeval si Zanj, vedno z veliko vnemo in trdnim zaupanjem ter gotovostjo, saj si to, kar si oznanjal, tudi živel.

Še listek z Božjo besedo si vzel iz moje škatlice in rekel: "Ajde, Nežika, se slišva!" - kot vedno. A tokrat zadnjič.

Tvoje srce, ki se je ves čas iskreno razdajalo, je danes še mlado, a izmučeno, obstalo.

Hvala ti, dragi Jože, za vse priložnosti, spodbude, besede, ki si mi jih namenjal in tvoj čas, ki si si ga vedno znova kljub natrpanemu urniku jemal zame, za nas. Hvala ti za to, da sem se smela na Brezovici počutiti kot doma in bila vedno dobrodošla.

Trdno verjamem, da si v objemu nebeškega Očeta, ki ti je bil ves čas tako blizu in da se veseliš z vsemi svetniki ter da skupaj s Tereziko, ki ti je bila tako zelo ljuba, posipaš cvetje na zemljo.

Nekega dne pa, zaupam, se znova srečava na drugačni kavi!