Omamno diši

Lansko leto mi je ena od mojih sestričen vsakič prinesla malo njihovega "ta domačga" čaja.
Ko sem bila mlajša, se mi je zdelo nemoderno, če nisem v skodelico namakala vrečke in drugih čajev sploh nisem hotela pit.
Ko pa sem malo zrasla, pa sem ugotovila, da ga ni čez domači čaj, v katerega primešaš še malo domačega medu.

In se je začelo. Smrekove vršičke sem sicer zamudila, ampak za lipo, meto, meliso, bezeg, šipek, materino dušico in ostale dišeče rastlince pa je še čas.

Še toliko bolj se veselim prihodnje zime. :)

Tako je to

Tako je to, če je tvoj fant pilot.
Te pelje na zmenek nad oblake.

Iz Brnika do Bleda in proti Triglavu, nad Bohinjskim jezerom in nad domačo hišo, potem čez dve minutki že zagledaš Nanos in čez naslednje tri že Jadransko morje.

Prvič prvič sem letela in Jernej je postavil visoke standarde. :) Ni me bilo strah, niti mi ni bilo slabo. Uživala sem vsako minuto in tole ni bilo zadnjič. :)

Čuden dan

Včasih pač pride dan, ko sem razočarana nad ljudmi.

Ko me že prej poznane (re)akcije ljudi nenadoma spravljajo v še slabšo voljo. Ko se mi zdi, da se trudimo vedno isti ljudje in vedno isti ljudje ta trud uničujejo in se ga niti potrudijo ne videti.

Zaradi teh in njim podobnih občutkov sem dolgo časa verjela, da ne bom nikoli imela najboljšega prijatelja, včasih sem le mimobežno rekla, da bo moj najboljši prijatelj moj mož.

Sedaj ga imam, najboljšega prijatelja, ki mu ne potrebujem razlagat, ker razume. Vem, da bo odgovoril na moj klic, ko bom poklicala in vem, da bi prišel zame na konec sveta, če bi ga tam potrebovala. Njegov objem je najvarnejši prostor na svetu, tam je moj dom.

Kakšen blagoslov! In moj najboljši prijatelj bo moj mož.

Vabilca

Sva naredila z Jernejem. Za našega ata, ki bo zadnji dan v maju slavil svoj osmi okrogli jubilej. :)

Sila preprosta so. Malo sva rezala, malo je rezal sizzix, malo sva lepila.
Mama je želela, da poimensko napiševa tudi povabljene goste, zato sva naredila še trak, ki služi kot ovoj za vabilo, na zadnji strani pa sem poleg odtisnjenega sončka pripisala še imena gostov.

Menda so mu všeč. Pa mami tudi. Nama pa sploh! :)

Morje

Zaostajam z objavami za skoraj dva tedna, pa vseeno ...

Za prvega maja smo si privoščili počitnice, kot se šika. Ker smo verjeli, da bo na obali sonček, smo se tja odpravili s kopalkami v kufru, pa nas je gostilo deževno vreme, ki je narekovalo ležanje na kavču in ogled mnogih filmov.

Sicer pa nam ni ušel sladoled v portoroškem Cacau, Istra pa je v sobotnem popoldnevu ponudila toplo ozračje in nas pogostila z možnostjo lepega sprehoda po rivi.

Sedaj pa že odštevam dni do pravega morskega oddiha. :)