Štirka

Malce sem vraževerna. In verjamem, da ima štirica v mojem življenju poseben pomen. Ne vem zakaj, a gotovo ga ima.

Nekaj primerov:

• Rojena sem četrtega v mesecu.
• Tudi mami je rojena četrtega v mesecu.
• In babi tudi.
• Po atijevi strani imam 4 sestrične.
• Po mamini strani sem od dvanajstih vnukov rojena četrta.
• Obe mamini sestri imata 4 otroke. Tudi mi smo štirje.
• Izpit za avto sem naredila 4. 4.
• ...

In danes smo četrtega. Enega od posebnih četrtih. :)

Vse najboljše, mami! :)

Zelo te imam rada.

In še dolgo ostani tako mlada. :)
Saj veš, tistih tvojih večnih petindvajset. ;)

Tak dan

Pridejo dnevi, ko mi paše en in zgolj samo en komad v celem dnevu. In danes je eden takih.
Tale komad je danes na sporedu, niti ne prvič in verjetno tudi ne zadnjič. Replay. Replay. Pa še enkrat in še nekajkrat.

Pa še sama ne vem, zakaj. Pač mi paše in to je to.

Pa šalca kofeta, ki je božanski. In kupi zvezkov.

No, to glih ne. Je pa kr.

Včeraj sem na FBju prebrala tisto stanje z besedami: "No, to glih ne. Je pa kr." Katja, oprosti, ker te takole nevede citiram.

Ampak z namenom. :)

Sem ugotovila, da sicer čez šolsko leto nisem imela časa za pogrešanje prijateljev iz generacije 2010/11 (in starejših :)), jih pa vsekakor hranim v svojih spominih.

Vsakega na svoj način.

Večkrat smo se s kom srečali, na hitro in nevede, samo za živjo, rekli besedo ali dve in odhiteli vsak po svoje. Niti nisem imela časa, da bi pustila spominom priplavati na površje, vse je nekako blisknilo mimo mene.

Vendar ko sem včeraj prebirala tiste komentarje pod objavo in malce poklikala po profilih, sem začutila vsakega posebej. Kot da ne bi nikoli minilo leto dni, ko nismo govorili, ko so bili med nami le bežni in neosebni smsi in kot da bi se nazadnje videli včeraj na kavi. Ali se pač nismo spremenili, ali pa smo pred tem časom tišine vseeno zgradili odnose na nekem nivoju. Ali pa samo pustimo, da se zgodba o prijateljstvu spet začne spletati?

Prav vsi so zapisani na rdečem listu. Rdečem listu, ki je popisan z imeni, ločenimi s pikami. Ker je bil ta list spisan ob koncu koledarskega leta 2011 in so na njem ljudje, ki so me v letu 2011 zaznamovali. Vsak na svoj način.

31. maj

Vsako leto zame eden najlepših dni. V glavnini niti slučajno ne zato, ker mu sledi prvi junij, ki se šteje kot prvi pravi poletni mesec, ampak ker je v njem nek poseben čar, še sama ne vem, zakaj.

Je pa res, da na ta dan praznuje svoj rojstni dan moj stari ata po očetovi strani. Vsako leto ga komaj čakam, ker je ata na ta dan vedno še posebej zelo vesel. Kdo pa ni na svoj rojstni dan?!

Velikokrat razmišljam o tem, kaj vse je moral preživeti v svojem življenju in kakšno veselje ne glede na težke (pre)izkušnje veje iz njegovih najlepših, nebeško modrih oči.
Majhen deček je še bil, ko so bili otroci z mamo strpani na vlak, ki je iz Koroške odpeljal proti osrednji Sloveniji, od tam pa bi se naprej premaknili proti Teharjam. Kar zmrazi me, ko pomislim, kaj vse bi moral doživeti, pa je tisti Nekdo poskrbel, da je na drugi železniški postaji sprevodnik, ki je poznal atovo mamo, torej mojo prababico, rekel in jim pomagal, da so izstopili in se presedli na drug vlak, ki jih je vodil v Avstrijo in kjer so kasneje nekaj let živeli, zatem pa se vrnili na Slovensko Koroško.

Kako ga je pot vodila do svoje žene, moje stare mame, ne vem. Nisem še raziskovala tega področja, nisem še bila dovolj "firbčna", da bi izvedela. Ampak bom. Nekoč, ko bom vzela še svinčnik in papir in vse zapisala. Nedvomno bodo to močne in zgovorne pripovedi, saj sta tudi skupaj prehodila trnovo pot. A ljubezen zmore vse. :) V skoraj 51ih letih zakona so se jima namreč rodili trije sinovi, dobila sta 7 vnukinj in enega vnuka ter enega pravnuka in eno pravnukinjo. :)

In najboljše od vsega? Ko primem v roke škatlo, v kateri so shranjene stare črno-bele fotografije, da mi srce zadrhti, ko si jih ogledujem.

Na zdravje, ata! :)

Tale fotografija mi je pa taka sanjska, 1A bi rekla. :)

Da bi bil še dolgo med nami!

To je življenje

Danes mi ne gre pisanje.
Nekaj obveznega sem morala spackat skupaj, ker me priganja rok, pa še to sem komaj komaj spravila v eno smiselno celoto.

V bistvu bi rada pisala, ker se mi zdi, da v meni vre tisoč in ena stvar, pa ne znam ubesedit. Ničesar ne znam ubesedit. V vrtincu vsega dogajanja sem izgubila samo sebe, tavam v nekem krogu in gledam, kje se bo prižgala luč na koncu predora. Ne ne, saj že gori, samo zaenkrat je še ne vidim.

Čudno. Ampak očitno je moralo priti tudi tako. Še eden tistih procesov, ki jih pač ne razumem in se bodo odvijali in odvozljali počasi in postopoma, pa bo vseeno mimo mene teklo življenje in se bom ukvarjala še z milijon drugimi stvarmi, da na koncu koncev niti vedela ne bom, kdaj je vse to šlo mimo.

To je življenje. In ta stavek je v zadnjih nekaj tednih kar pogost v mojih mislih in v dejanskem ustnem sporočanju.