Brez veze

Brez veze, a ne. Takrat, ko bi se človek moral učit, mu gredo po glavi vse misli in ideje, ki bi lahko priplavale na površje recimo takrat, ko sedi na avtobusu in počne nič ali pa zgolj opazuje naravo (ali pa beton) skozi okno.

Naprimer:
Katero majico bi lahko dala med tiste, ki so odslužile?
Kakšno čestitko bi naredila za poroko, ki se bliža?
Zakaj že sto let nisem ničesar napisala v beležko za nič in za vse?
Kakšen šopek rož bom naredila ob koncu tedna, ko bodo okrog hiše zacvetele prve ivanjščice?
Kaj bom otrokom povedala o don Bosku, ko se bomo peljali na srečanje z njim?
Kam sem založila tist ta super rdeč kuli (ki ga, mimogrede, ni že več kot tri mesece)?
A bo jutri kavomat na faksu delal, al ne (stanje obsedenosti/odvisnosti?!)?
Zakaj sem morala tisto orhidejo dat v predprostor, če sem pa vedela, da ji bo škodovala tista lega (in se je uboga lepotica prehladila, posušila in včeraj sem jo dala med bio odpadke)?
A se mi bo letos na morju dalo vstat ob 4h zjutraj, da bom šla na hrib gledat sončni vzhod?
Kaj mi krade večerni čas, ko sem včasih požirala knjige, sedaj pa...(visim na računalniku in ponavadi ne delam nič pametnega in koristnega)?

Mogoče je čas, da stisnem "objavi", pospravim računalnik spat in se spokam brat knjigo. Pa ne kar eno. Knjigo za faks.

Kakor da se nič ni zgodilo...

Kakor da se nič ni zgodilo,

zlil si se v moje srce.

Kakor da se nič ni zgodilo,

našel si moje ime.

Kakor da se nič ni zgodilo,

si umiril moj korak.

Kakor da se nič ni zgodilo,

si mi vdihnil nov zrak.

Veliko vsega

Po mislih se mi podi toliko stvari, da sploh ne dohajam vsega. Preveč stvari se dogaja na enkrat, da bi vsako posebej premlela, ji posvetila nekaj minut in jo umestila na pravo mesto.

Razmišljam o tem, kako se ljudje spreminjamo in kako lahko kljub vsemu normalno funkcioniramo v odnosih, ki jih imamo s svojimi prijatelji.

Razmišljam o tem, kako zelo ne maram zahrbtnosti. In koliko enih besed ljudje okrog mene namenijo temu, da je tudi oni ne marajo in da želijo iskrenost. Potem so pa užaljeni, ko je človek iskren. Hm.

Razmišljam o tem, kako srečna sem, ker sem zdrava. Včeraj me je kot strela z jasnega zadela novica, da je moj sošolec iz osnovne šole izgubil bitko z rakom. Še ne 20 let star človek.

S ponosom sem opazovala vse njegove korake, ki jih je v zadnjih letih naredil v borbi s to zahrbtno boleznijo. Vedno je bil nasmejan, vedno optimističen, gledal je naprej in pogumno stopal po poti, ki mu je bila namenjena. Dober boj je odbojeval, tek dokončal in vero ohranil.

Kadar se spomnim nanj, se spomnim tudi dejstva, da "ne zmorem" enostavno ne obstaja. Ne sme obstajati.

Rože

Mahnjena sem na rože.

Vsak dan bi si za v sobo (ali pa za v dnevno) naredila nov šopek iz rož, ki cvetijo na maminem vrtu, nabrala nov šop poljskega cvetja, ali pa na tržnici cvetličarjem pobrala polovico njihovih cvetličnih polic, samo zato, da bi lahko ustvarjala.

Ma, ja, ko bom velika bom (tudi) cvetličarka.

Lepotica!

Melanholija?

Odkar je pomlad čisto zares prikorakala v vas mesto, se vsak dan vsaj enkrat spomnim na takšna obdobja v preteklih štirih letih.

Ko se je sonce pokazalo in začelo segrevati prebujajočo se zemljo, smo mi kot martinčki vsak dan delali kroge okrog šole in doma, pa šli tečt nulo (hm, kolkrat že?!), obredli vso želimeljsko vas, pregledali, če je na zbiralniku še vse pod kontrolo, šli do tiste kuče za osnovno šolo ;), nabirali cvetje in trgali še ne cvetoče vejice sadnega drevja, da smo jih dali v vodo. Svet je bil (videti) lepši.

Z Žano sva lani ob takem času enkrat v šusu pojedli pol litra sladoleda.

Z Majo sva lani 11. aprila imeli dalmatinski večer. To je izgledalo tako, da sva do konca navili klape in Oliverja in plesali in peli po celi sobi. Eden lepših spominov.

Pri sosedah smo rekle marsikatero debato in spile veliko čajev. In kav.

Ne daje me melanholija. Z nasmehom na obrazu se spominjam še mnogih lepih stvari (in traparij), hkrati pa se prepuščam toku časa in navdušena čakam, da vidim, kaj bom drugo leto razmišljala o lanskem. :)