Po mislih se mi podi toliko stvari, da sploh ne dohajam vsega. Preveč stvari se dogaja na enkrat, da bi vsako posebej premlela, ji posvetila nekaj minut in jo umestila na pravo mesto.
Razmišljam o tem, kako se ljudje spreminjamo in kako lahko kljub vsemu normalno funkcioniramo v odnosih, ki jih imamo s svojimi prijatelji.
Razmišljam o tem, kako zelo ne maram zahrbtnosti. In koliko enih besed ljudje okrog mene namenijo temu, da je tudi oni ne marajo in da želijo iskrenost. Potem so pa užaljeni, ko je človek iskren. Hm.
Razmišljam o tem, kako srečna sem, ker sem zdrava. Včeraj me je kot strela z jasnega zadela novica, da je moj sošolec iz osnovne šole izgubil bitko z rakom. Še ne 20 let star človek.
S ponosom sem opazovala vse njegove korake, ki jih je v zadnjih letih naredil v borbi s to zahrbtno boleznijo. Vedno je bil nasmejan, vedno optimističen, gledal je naprej in pogumno stopal po poti, ki mu je bila namenjena. Dober boj je odbojeval, tek dokončal in vero ohranil.
Kadar se spomnim nanj, se spomnim tudi dejstva, da "ne zmorem" enostavno ne obstaja. Ne sme obstajati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)