Lera

Kdor me pozna malce bolje, mu je brez pomislekov jasno, da sem se včasih psov bala kot hudič križa.
In potem se je moja sestra Marija nekega lepega dne spomnila, da bomo pri nas imeli psa. "Hočem psa!" so bile besede, ki jih je ponavljala in najedala z njimi, da smo se večkrat skregali zaradi njih. Nekaj pa mi je bilo kristalno jasno. Da bo dosegla svoje. Ker ona vedno doseže svoje.

In potem je prišla pred slabima dvema letoma Lera. Mladiček, za katerega si nisem mislila, da mi bo kdaj čisto zlezel pod kožo. Takrat sem se je bala. Danes pa si ne predstavljam več dneva, da ne bi šla z njo en krog in jo cartala kot dojenčka. In prav pusti bi bili dnevi, če ne bi z veseljem zalajala name, ko se pripeljem s kolesom domov in kliče, da naj si vendar vzamem čas tudi zanjo. "Čohi me!" pogled in pritajeno dobrikanje obvlada.

In včeraj je ta naš čudovit pes dobil tako pasje dobro torto. Za drugi rojstni dan. :)