31. maj

Vsako leto zame eden najlepših dni. V glavnini niti slučajno ne zato, ker mu sledi prvi junij, ki se šteje kot prvi pravi poletni mesec, ampak ker je v njem nek poseben čar, še sama ne vem, zakaj.

Je pa res, da na ta dan praznuje svoj rojstni dan moj stari ata po očetovi strani. Vsako leto ga komaj čakam, ker je ata na ta dan vedno še posebej zelo vesel. Kdo pa ni na svoj rojstni dan?!

Velikokrat razmišljam o tem, kaj vse je moral preživeti v svojem življenju in kakšno veselje ne glede na težke (pre)izkušnje veje iz njegovih najlepših, nebeško modrih oči.
Majhen deček je še bil, ko so bili otroci z mamo strpani na vlak, ki je iz Koroške odpeljal proti osrednji Sloveniji, od tam pa bi se naprej premaknili proti Teharjam. Kar zmrazi me, ko pomislim, kaj vse bi moral doživeti, pa je tisti Nekdo poskrbel, da je na drugi železniški postaji sprevodnik, ki je poznal atovo mamo, torej mojo prababico, rekel in jim pomagal, da so izstopili in se presedli na drug vlak, ki jih je vodil v Avstrijo in kjer so kasneje nekaj let živeli, zatem pa se vrnili na Slovensko Koroško.

Kako ga je pot vodila do svoje žene, moje stare mame, ne vem. Nisem še raziskovala tega področja, nisem še bila dovolj "firbčna", da bi izvedela. Ampak bom. Nekoč, ko bom vzela še svinčnik in papir in vse zapisala. Nedvomno bodo to močne in zgovorne pripovedi, saj sta tudi skupaj prehodila trnovo pot. A ljubezen zmore vse. :) V skoraj 51ih letih zakona so se jima namreč rodili trije sinovi, dobila sta 7 vnukinj in enega vnuka ter enega pravnuka in eno pravnukinjo. :)

In najboljše od vsega? Ko primem v roke škatlo, v kateri so shranjene stare črno-bele fotografije, da mi srce zadrhti, ko si jih ogledujem.

Na zdravje, ata! :)

Tale fotografija mi je pa taka sanjska, 1A bi rekla. :)

Da bi bil še dolgo med nami!

To je življenje

Danes mi ne gre pisanje.
Nekaj obveznega sem morala spackat skupaj, ker me priganja rok, pa še to sem komaj komaj spravila v eno smiselno celoto.

V bistvu bi rada pisala, ker se mi zdi, da v meni vre tisoč in ena stvar, pa ne znam ubesedit. Ničesar ne znam ubesedit. V vrtincu vsega dogajanja sem izgubila samo sebe, tavam v nekem krogu in gledam, kje se bo prižgala luč na koncu predora. Ne ne, saj že gori, samo zaenkrat je še ne vidim.

Čudno. Ampak očitno je moralo priti tudi tako. Še eden tistih procesov, ki jih pač ne razumem in se bodo odvijali in odvozljali počasi in postopoma, pa bo vseeno mimo mene teklo življenje in se bom ukvarjala še z milijon drugimi stvarmi, da na koncu koncev niti vedela ne bom, kdaj je vse to šlo mimo.

To je življenje. In ta stavek je v zadnjih nekaj tednih kar pogost v mojih mislih in v dejanskem ustnem sporočanju.

Kaj bi, če bi...

Če bi prej vedela, da 4 leta tako hitro minejo, bi marsikaj naredila drugače, bi kakšno stvar izpustila in bi si marsikatero stvar več privoščila. :) O, ja, res bi.

In namesto, da bi sedaj spravljala zvezke in tone fotokopiranih listov in delovnih listov v vrečke in vreče, pretipkujem zapis iz moje beležke, ki se je pisal že nekaj časa.

Torej. Če bi prej vedela, da 4 leta tako hitro minejo (opa, ponavljam se!?), bi:

1. se s sošolkami in sošolci v prostem času družila že v prvem letniku;
2. se zagotovo več učila matematiko;
3. se ne bi sekirala zaradi ljudi, ki jim je bilo zame vseeno;
4. večkrat čajčkala s sosedicami;
5. večkrat šla spat prej kasneje;
6. večkrat šla v knjižnico;
7. šla na vsako kavanko v 3. letniku;
8. svojim hormonom pustila, da bi večkrat podivjali;
9. šla noge večkrat namočit v bližnji potok;
10. večkrat poklicala mami<3;
11. prej začela pisat blog;
12. prešpricala vse filmske večere, ker je takrat v štuku najboljše;
13. pametneje izkoristila vikende;
14. h kavomatu hodila na malico že od prvega letnika;
15. svoj fotkič uporabljala vsak dan;
16. si rože prinesla že v prvem letniku;
17. si skušala zgodovino bolj zapomniti;
18. v drugem letniku pri pouku ****** :) prebrala še kakšno knjigo več :);
19. šla večkrat v tajništvo;
20. šla vsako leto organizirano smučat;
21. šla z razredom vsako leto na morje;
22. napisala veliko več pisem in kartic;
23. si barvice za na mizo kupila že v prvem letniku (ker so pisani zapiski lepši!);
24. se prej naučila, da če sem na nekoga jezna, to ne pomaga ne njemu, ne meni;
25. bila kljub vsemu še vseeno tako bolj vesela, da je konec in da se začenja nekaj popolnoma novega.

Tako nekako. Sedaj pa grem k cimram, da skupaj prespimo doživimo našo zadnjo noč.

V vsaki slabi stvari je tudi nekaj dobrega

Včasih se zgodijo stvari, katerih nismo pričakovali. Niti jih nismo slutili. Pridejo kot strela z jasnega in podrejo načrte, sanje in upe.

Kakorkoli obračaš in razmišljaš, vedno prideš do zaključka, da si si pravzaprav kriv čisto in samo sam.

In tako polno glavo imam zdaj vsega, da bi se najraje nekam zaprla in vse stvari počasi prebolela. Brez okolice, brez ljudi, ki mi sicer želijo dobro in govorijo in blebetajo besede, ki mi velikokrat ne pomagajo in bi raje videla, da bi ta, kdorkoli že govori, v trenutku utihnil in me samo objel. Beseda ne pove toliko, kot iskren objem.

Ampak verjamem, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. In tudi ta se je. In vedno ti je naloženo toliko, kolikor si sposoben prenesti. Nič več, nič manj.

Večkrat v teh dneh sem se spomnila na misel, ki pravi, da si takrat, ko ne zmoreš niti koraka več, šele na pol poti, ki si jo sposoben prehoditi.

Čez 5 let pa se bom temu samo smejala. Ne ne, grenak spomin bo ostal za vedno. Vendar zagotovo bo ob grenkih tudi kakšen lep. Ker je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega.

Ah ta šola...

Ja, še vedno sem živa (ali pa bolje: zaenkrat še?!), še vedno diham in brcam, se upiram z vsemi kremplji času, ki pa kar beži in mi polzi med prsti.

V ponedeljek se piše že čisto pravi maturitetni esej, zato je moj vikend v znamenju štirih čudovitih dramskih del. Če je pridevnik čudovit mišljen sarkastično in v koliko primerih, ugotovite sami.

Družbo mi delajo:

1. Henrik Ibsen: Stebri družbe
2. Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Revizor
3. Ivan Cankar: Za narodov blagor
4. Vinko Möderndorfer: Limonada slovenica

+ mnogi članki in že napisani eseji. Ter skice za špekulirane esejske naslove.

+ psihologija, zgodovina in matematika. In kemija.

Ne, res mi ni dolgčas.

Naj čimprej mine!