12 ur

12 ur spanja je bilo iz včeraj na danes popolnoma dovolj, da sem nadomestila 7 krajših noči. Od teh kratkih sedmih sta bili 2 še malce krajši.

Kakorkoli, noči smo prespali, dneve pa preživljali. Zelo lepo preživljali. Zame v odlični družbi prijetnih ljudi, ki imajo veliko srce, prijazen nasmeh, sočuten pogled, pravo besedo za vsak trenutek, mirno dušo in topel, iskren objem. Ta teden sem preživela v družbi človeka, ki ga imam rada zaradi vsega že prej naštetega in zato, ker je preprosto on. Brez igranja in pretvarjanja.

Ob dopoldnevih sem se družila z mlajšimi in starejšimi otroki, pretežno z (ne)najstniki in jih spoznavala. Nič ni lepšega, kakor to, da sem imela priložnost, da so z menoj delili svoje otroške sanje.
Osuplo sem opazovala navezanost majhnih otrok, ki so med seboj bratje in sestre in njihovo neizmerno medsebojno pomoč - kako dobro je del sestrin objem, ko je mala padla s kolesa!
Čudovit pogled na velikega brata, ki za roko vodi svojega šestletnega bratca.
Tolikokrat slišane besede hvala, prosim in oprosti.
Včasih tudi kakšen manjši prepir med šestletniki v skupini, ki se je rešil hitro in preprosto, ne da bi se še tri dni gledali grdo.
Pa hkrati tudi treniranje mojih živčkov in potrpežljivosti. Vendar sem na vse to sproti pozabljala, ker so me dvigale druge, pomembnejše stvari. Ko mi ni bilo potrebno sodelovati s skupino, sem z veseljem pocrkljala luštnega 10-mesečnika, pa simpatičnega 2-letnika in se pogovarjala z malo 1,5-letnico, ki me je klicala "teta". :)
In ne, nič ni bilo lepšega od tega, ko me je 4-letnik vprašal, če lahko risanko gleda pri meni v naročju.

Popoldnevi so bili prosti in zabavni in vsak po svoje je bil unikaten.

Če potegnem črto, je bil tole najboljši teden celih počitnic, pa čeprav sem komaj čez polovico le-teh. Bil je nekaj novega, posebnega, lepega in nenadomestljivega.

foto: teja jereb