Zapisano v srcu

V zadnjih dveh mesecih sem malce pozabila na svoj dnevnik. Tisti pravi dnevnik, z listi papirja, v katerega pišem s kulijem. V njem so nalepljene tudi vse vstopnice iz koncertov in gledaliških predstav, pa listki, ki so mi jih napisale prijateljice in prijatelji, pa misli, ki sem si jih sama izpisala; kakšen list je čisto pomečkan, ker je bil premočen in posušen - ker je včasih teža, ki jo nosim v sebi enostavno odveč in skozi oči najde pot v svobodo...
Predvsem pa je poln zapisov, takšnih in drugačnih.
V njem so opisani vsi trenutki, ki ne smejo potoniti v pozabo, ker so prelepi; pa tudi tisti, ki ne bodo potonili v pozabo, ker so boleči.
Pišem ga zato, ker so meni najljubši občutki ravno takrat, ko berem dnevnik za nazaj. In se smejim svojim neumnostim in svojim mislim, podoživljam trenutke veselja in žalosti.

Včasih, ko prebiram za nazaj, se ob zapisanem spomnim tudi nezapisanega in si zaželim, da bi vedno ostalo tako živo v spominu. Ker vem, da so tisti spomini, ki so zapisani v srcu, zapisani za vedno.