Ne morem pisati. Ne gre mi. Glava je polna tolikih misli, a v zgodbo jih je težko preliti. Ali pa sploh ne v zgodbo, zgolj v nekaj preprostih, razumljivih stavkov.
Toliko vprašanj, toliko krikov, toliko načrtov, toliko pesmi, toliko idej, toliko zgodb, toliko spominov, toliko...
Popolnoma preveč je vsega, da bi lahko bilo urejeno.
Pojdi tečt. Na easy. Počasi. Zjutraj ali zvečer. Po senčki. Tja, kjer ti je še posebej všeč.
Mogoče boš pa med tekom uspela tako pretresti misli, vtise, vprašanja, da se bodo kar sami razvrstili na pravo mesto. Kot skozi sito. Ko košček pride do odprtine ustrezne velikosti, pade skozenj. Prej pač ne. Poskakuje po mreži:)
Tudi vse tvoje bo našlo pravo mesto. Ne vse naenkrat. Ne vse enako hitro. Ampak sčasoma.
Morda vsi ti delčki potrebujejo samo malo spodbude. In ustrezen vrstni red:)
:)
OdgovoriIzbrišiPojdi tečt. Na easy. Počasi. Zjutraj ali zvečer. Po senčki. Tja, kjer ti je še posebej všeč.
Mogoče boš pa med tekom uspela tako pretresti misli, vtise, vprašanja, da se bodo kar sami razvrstili na pravo mesto. Kot skozi sito. Ko košček pride do odprtine ustrezne velikosti, pade skozenj. Prej pač ne. Poskakuje po mreži:)
Tudi vse tvoje bo našlo pravo mesto. Ne vse naenkrat. Ne vse enako hitro. Ampak sčasoma.
Morda vsi ti delčki potrebujejo samo malo spodbude. In ustrezen vrstni red:)
Uau, Petra, hvala za tako lep komentar! :) Zaobjela si bistvo in verjetno bi bil res ze cas, da se iz vecih razlogov spravim tect... :)
OdgovoriIzbrišiProsim. Ja, tek ima tudi mnogo dobrih stranskih učinkov, če že zgoraj naštete štejemo med glavne:))
OdgovoriIzbrišiTri, štiri, zdaj:)