Včasih izbiramo med dvema potema in za nobeno od njiju ne vemo, kaj nas čaka na kateri izmed njiju, poznamo le (približen) cilj. Ne odločimo se vedno za našo pripravljenost primernejšo varianto (in kajpada to ugotovimo malce prepozno...), najraje bi ubrali kakšno bližnjico, a verjemite - do cilja, ki je vreden našega obiska, ni bližnjic. Včasih ta pot, po kateri smo se odločili hoditi, postane strma in težka, pa vendar to še ne pomeni, da je napačna. Luč obstaja na tej poti, le poiskati jo moramo in jo prižgati. V sebi. Ali pa se le razgledati okrog in morda za nasvet povprašati koga mimoidočega, morda še bolje - poiskati kakšno (ne)očitno markacijo... :)
saj veste, markacije so za to, da se ne izgubimo! ;)
Ojoj, danes si pa brcnila v temo...
OdgovoriIzbrišiPreveč pomembnih besed, preveč vsega - kljub prvi osebi množine, ki naj bi povezovala tebe in mene, gre tale sestavek mimo mene. Tema se mi zdi obetavna, a nedodelana. Slog še najbolj spominja na trivialno literaturo klerikalne Mohorjeve družbe pred drugo svetovno vojno, ki hoče preprostega bralca predvsem versko prevzgojiti....
Sem kar malce razočarana, doslej so mi bile tvoje objave zelo všeč, so na nekem nivoju, zato se tale kiks še toliko bolj občuti. Morda pa je bilo tole le na hitro spacano skupaj? Popravi, malce spremeni in razširi, pa bo mnogo boljše...
Mimo tebe morda res gre, ni pa šel mimo mnogih ljudi, ki so se nanj odzvali pozitivno.
IzbrišiHvala, cenim tvoje mnenje, a meni je sestavek všeč in ni bil na hitro spackan skupaj. Je pač plod tudi mojih doživljanj in tistega, kar sem kdaj občutila.
Slovenistka, se popolnoma strinjam s tabo. Nekako ne najdem poante, glavne rdeče niti v tej objavi. Ne najdem začetka in ne najdem konca, kaj šele temeljnega jedra!
IzbrišiNeža, priporočam ti, da objavo še enkrat prebereš, preden jo objaviš.
Moram pa ti še povedati, da si me razočarala, ko si pod rubriko Komentarji zapisala, da "Komentarji na tem blogu so zaželjeni in dobrodošli - vse dokler so zapisani z dovolj visoko mero spoštovanja in tolerance." Kot bivša želimeljska dijakinja bi morala vedeti, da je dojemanje tolerance in spoštljivosti relativno. In z uvajanjem cenzure na svetovnem spletu ne prideš nikamor. Predvsem pa škoduješ sebi, kajti to enostavno pomeni, da nimaš moči, da bi se soočila s komentarji - pa naj bodo dobro- ali slabonamerni.
Kdor jo je želel dojeti, jo je dojel. ;)
IzbrišiHvala za tvoje priporočilo, to že od vedno izvajam.
Kar se tiče rubrike Komentarji... Objavim skoraj vse komentarje. Ne objavim tistih, ki so zares nesramni in prihajajo od ljudi, ki me poznajo, ker pač navajajo v komentarjih stvari, ki jih ne delim z ljudmi na blogu, ker so pač tako osebne, da celotna Slovenija zares ne rabi brati o njih. Komentatorji ki pa pišejo takšne komentarje, da niso vredni tega, da bi jih objavila, očitno živijo v takšnih krogih, da vedo, kaj se z mano dogaja in to na zelo nesramen in neprimeren način. Bloga ne pišem zato, da bi ljudje na tem mestu name stresali svoje negativne misli in mnenja, mi na skrivaj govorili kaj si dejansko o meni mislijo, ker me - iskreno povedano, zares ne zanima.
Sicer pa tole tvoje komentiranje veliko pove o tebi - da se oglasiš takrat, ko te kaj zmoti. Malokdo se oglasi takrat, ko mu je kaj všeč. Tako, da če že ne moreš videti oz. pohvaliti pozitivnih stvari, bi načeloma(!) lahko zamolčala tudi slabe, a ne?!
Vseeno mi je, kaj si o meni mislijo ljudje, ki me osebno ne poznajo, vseeno mi je, ali si mislijo, da sem šibka. Pa tudi če me osebno poznajo, ali so celo moji prijatelji, mi to, da mi pišejo anonimna pisemca, pove ogromno...
Vem kaj želim, vem kaj hočem postati in v skladu s tem živim.