Včasih se mi je to zdelo tako zelo ... idealistično.
Ampak v zadnjem času odkrivam, da morda pa sploh ni tako nemogoče ali pa neizvedljivo. Le potruditi se moram, da v kakšni manj prijetni stvari najdem nekaj pozitivnega.
Danes, na primer, sem skoraj 4 ure čakala v vrstah - za vpis, za bone in za mesečno. Od tega sem se uspela le vpisat, ker je gospa pri bonih pač po mojem 40-minutnem čakanju prišla ven iz prostora in rekla, da jih vzame le še 6, potem pa naj ostali pridemo po 15. uri (tj. čez 2 uri in pol), za mesečno pa sem prišla na vrsto na okencu in mi gospod reče: "Gospodična, zaman ste čakali, kartic nam primanjkuje!"
Čudovito.
V tem času čakanja sem se torej urila v potrpežljivosti, po tem, ko sem bila zavrnjena, pa sem pač ugotovila, da ne bo razburjanje koristilo ne meni, še manj pa komu drugemu... :)
Tega časa pravzaprav nisem vrgla stran, ker sem vmes poslala kar nekaj SMSov, ki niso bili čvekave narave (vsaj ne po večini :D), razmišljala in premišljevala.
Imejte nadvse lep vikend! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)