Nostalgija?!

Tisti, ki ste kdaj bili v takem internatu, ki ni internat, ampak je pravi dom, me boste čez nekaj vrstic razumeli.

Tisti, ki niste nikoli bili, me boste verjetno težko razumeli.

Tisti, ki ste, me boste razumeli čez leto, dve, tri ali štiri.

Tisti, ki morda še boste, tudi.

Štiri leta nazaj je pač padla odločitev, da grem v dom, kar je nekaj mesecev kasneje za seboj potegnilo pakiranje in skoraj popolno selitev. Navidezno svobodo. Nekaj več odgovornosti in predvsem organiziranosti. Pa klicarjenje cele žlahte ob petkih, kdo me v LJ lahko počaka, da mi ni treba na bus ali pa vlak.

Prilagajanje cimram, ki sem jih zamenjala skoraj vsako leto (le ena je zdržala 3 leta... ;)), ki je prineslo veliko pozitivnih stvari (pa tudi kakšno slabo).

Polnočne debate, ko nismo mogle spat.

Psihološke pogovore.

Dalmatinske večere.

Ustvarjalne urice.

Čajanke na hodniku.

Pesem za lahko noč.

Topel objem vzgojiteljice.

Pevske vaje.

Švercanje med učnimi urami.

Ob četrtkih pucanje.

Skok v tretjo VS, ker ženske nismo mogle pojest ene pice.

Odmor pri ravnatelju.

Kava s sošolkami.

Sprehod v šesto.

Navdušenje ob koncu marca, ko po petnajstminutnem odmoru še ni bilo trde teme.

Božičnice.

"Bomo šle tri minute prej na večerjo?!"

Skupne molitve.

DBT.

Nosečniško slovo.

Skupinsko jokanje.

...

Ah, dovolj za danes. Še kdaj drugič bo čas za obujanje spominov.

Jutri bom pa vseeno šla na naš skupni začetek k svetemu Vidu. :)

In pohodi k slavni Želimeljščici!