Čestitki :)

Prejšnji teden smo, kakor sem zapisala, na skupno pot pospremili nevesto in ženina, ki sta si pred Bogom obljubila večno ljubezen in zvestobo.

V ta namen sta nastali tudi tile dve čestitki.

Nič posebnega nista, sta pa iz srca. Na eno sem napisala svojo prvo najljubšo misel o ljubezni, na drugo čestitko pa sem napisala še svojo drugo najljubšo misel. Obe sta vzeti iz Knjige vseh knjig.

 1 Kor 13,13

Vp 8,6

Naj jima bo vsak dan kakor poročni dan! :)

Prelepo

Tale pesem mi je tako prirasla k srcu, da je že kakšna dva tedna na dnevnem sporedu. Tudi večkrat dnevno se odvrti.

Sisters**

Bless you, my darling,

and remember

you are always in the heart -

oh tucked so close there is no chance of escape -

of your sister. 

~Katherine Mansfield

Danes

Mami mora "nujno"  še posesat, ati ne vem kaj počne, brate pospravlja sobo, ena sestra je v službi, druga sestra pa gre umit lase. Moji čakajo, da jih posušim.

Čakam še sestrično, ki pride na nekaj kozmetičnih popravkov (kako ona to imenuje, bom raje zamolčala).

Oblekca in blazer še čakata na likanje, pa tudi po čeveljce še moram v zgornjo omaro.

Rožice čakajo v kleti, da jih vzamemo iz vode in jim porežemo stebla.
In jih potem vržemo na nevesto in ženina, ki bosta iz cerkve prišla združena v eno... :)

rožice...

veliko rožic!

26700

Lepa številka, ne?!

Hvala. Za vsak klik. :)

Lera

Kdor me pozna malce bolje, mu je brez pomislekov jasno, da sem se včasih psov bala kot hudič križa.
In potem se je moja sestra Marija nekega lepega dne spomnila, da bomo pri nas imeli psa. "Hočem psa!" so bile besede, ki jih je ponavljala in najedala z njimi, da smo se večkrat skregali zaradi njih. Nekaj pa mi je bilo kristalno jasno. Da bo dosegla svoje. Ker ona vedno doseže svoje.

In potem je prišla pred slabima dvema letoma Lera. Mladiček, za katerega si nisem mislila, da mi bo kdaj čisto zlezel pod kožo. Takrat sem se je bala. Danes pa si ne predstavljam več dneva, da ne bi šla z njo en krog in jo cartala kot dojenčka. In prav pusti bi bili dnevi, če ne bi z veseljem zalajala name, ko se pripeljem s kolesom domov in kliče, da naj si vendar vzamem čas tudi zanjo. "Čohi me!" pogled in pritajeno dobrikanje obvlada.

In včeraj je ta naš čudovit pes dobil tako pasje dobro torto. Za drugi rojstni dan. :)

Dnevi, ki dajejo smisel

Takšni dnevi, kakršen je bil včerajšnji, dajejo smisel (mojemu) življenju. Globok smisel.
Včeraj sem spet tako zelo začutila, zakaj živim, kaj mi resnično ogromno pomeni in v čem zares uživam.

Z otroškim zborom smo se malo čez 9. uro zjutraj odpeljali proti Rakovniku, kjer smo se srečali z don Boskom in veliko veliko peli. Navdušena sem nad tem, kako iskreno in veselo lahko zapojejo, če jih nekdo dobro zmotivira in jih pohvali, jih spodbuja in kako malo je po drugi strani za vse to potrebno. Srečna sem, ko opazujem te male, iskrene otroke in njihove žareče oči.

fotka je izposojena od Marka :)
vir

Po koncu sv. maše na Rakovniku pa hitro nazaj proti Logatcu, kjer se je že od jutra dogajalo in pripravljalo za 6. Križ kraž mladih. (Hvala Luciji za ažurno obveščanje glede noro dobre scene, ki se je postavljala in hvala za vse klice (tudi zgrešene), ki so mi dali vedeti, da sem nepogrešljiv del pripravljalne ekipe. Cenim!)
Še eno noro doživetje sv. maše, čudovito petje in sodelovanje vseh mladih, ki so to sv. mašo naredili tako posebno.
Potem pa pričevanje Danija Siterja, z vso njegovo iskrenostjo in pristnostjo.
Za najčudovitejši DRG žur sta poskrbeli skupini Odsev in Spes, ki sta publiko pod odrom razvneli in razgreli, povezali in ves čas prijetno presenečali.
Poseben pečat dnevu pa je dalo pospravljanje prostorov, ki smo jih uporabljali za KKM 2013. Mnogo pogovorov, iskrenih objemov, čutečih besed, navalov smeha in ugotavljanja, kako smo si določeni ljudje med seboj podobni. Spletanje novih prijateljstev in utrjevanje starih. Prijetno kramljanje in težko slovo že po tem, ko je ura odbila polnoč...

Brez veze

Brez veze, a ne. Takrat, ko bi se človek moral učit, mu gredo po glavi vse misli in ideje, ki bi lahko priplavale na površje recimo takrat, ko sedi na avtobusu in počne nič ali pa zgolj opazuje naravo (ali pa beton) skozi okno.

Naprimer:
Katero majico bi lahko dala med tiste, ki so odslužile?
Kakšno čestitko bi naredila za poroko, ki se bliža?
Zakaj že sto let nisem ničesar napisala v beležko za nič in za vse?
Kakšen šopek rož bom naredila ob koncu tedna, ko bodo okrog hiše zacvetele prve ivanjščice?
Kaj bom otrokom povedala o don Bosku, ko se bomo peljali na srečanje z njim?
Kam sem založila tist ta super rdeč kuli (ki ga, mimogrede, ni že več kot tri mesece)?
A bo jutri kavomat na faksu delal, al ne (stanje obsedenosti/odvisnosti?!)?
Zakaj sem morala tisto orhidejo dat v predprostor, če sem pa vedela, da ji bo škodovala tista lega (in se je uboga lepotica prehladila, posušila in včeraj sem jo dala med bio odpadke)?
A se mi bo letos na morju dalo vstat ob 4h zjutraj, da bom šla na hrib gledat sončni vzhod?
Kaj mi krade večerni čas, ko sem včasih požirala knjige, sedaj pa...(visim na računalniku in ponavadi ne delam nič pametnega in koristnega)?

Mogoče je čas, da stisnem "objavi", pospravim računalnik spat in se spokam brat knjigo. Pa ne kar eno. Knjigo za faks.

Kakor da se nič ni zgodilo...

Kakor da se nič ni zgodilo,

zlil si se v moje srce.

Kakor da se nič ni zgodilo,

našel si moje ime.

Kakor da se nič ni zgodilo,

si umiril moj korak.

Kakor da se nič ni zgodilo,

si mi vdihnil nov zrak.

Veliko vsega

Po mislih se mi podi toliko stvari, da sploh ne dohajam vsega. Preveč stvari se dogaja na enkrat, da bi vsako posebej premlela, ji posvetila nekaj minut in jo umestila na pravo mesto.

Razmišljam o tem, kako se ljudje spreminjamo in kako lahko kljub vsemu normalno funkcioniramo v odnosih, ki jih imamo s svojimi prijatelji.

Razmišljam o tem, kako zelo ne maram zahrbtnosti. In koliko enih besed ljudje okrog mene namenijo temu, da je tudi oni ne marajo in da želijo iskrenost. Potem so pa užaljeni, ko je človek iskren. Hm.

Razmišljam o tem, kako srečna sem, ker sem zdrava. Včeraj me je kot strela z jasnega zadela novica, da je moj sošolec iz osnovne šole izgubil bitko z rakom. Še ne 20 let star človek.

S ponosom sem opazovala vse njegove korake, ki jih je v zadnjih letih naredil v borbi s to zahrbtno boleznijo. Vedno je bil nasmejan, vedno optimističen, gledal je naprej in pogumno stopal po poti, ki mu je bila namenjena. Dober boj je odbojeval, tek dokončal in vero ohranil.

Kadar se spomnim nanj, se spomnim tudi dejstva, da "ne zmorem" enostavno ne obstaja. Ne sme obstajati.