I did it!

Ko me je nekaj dni pred pepelnično sredo klicala prijateljica Špela, mi je med pogovorom navrgla dejstvo, da se je odločila za post od kave. O, Bog, sem pomislila, kako boš pa zmogla?! In je brez, da bi ji karkoli rekla, nadaljevala: Veš, Neža, post mora bit ornk odpoved!

Pa mi je dala misliti. Če je kaj odpoved, potem bo tudi zame to velika žrtev.
In sem bila sama s seboj v trenutku dogovorjena. Nič kave, nekaj več kot 40 dni.

Vmes je bila taka kriza, da so se mi sline cedile, v ustih sem imela občutek, da sem jo pred nekaj trenutki spila - pa je nisem.

Tudi obupala sem - skoraj. Vsakič, ko me je imelo, da bi vseeno naredila požirek, ko jo je pila mami, sem se spomnila, kako bom jezna nase, če to naredim. Dokazat si moram, da zmorem!

Prejšnjo sredo pa, ko je bilo le še nekaj dni do konca posta, me niti zamikala ni več. Niti v četrtek, niti v petek, niti v soboto. Vedela sem, da je bil namen dosežen. In velike noči nisem čakala zaradi kofeta. Pač pa zaradi vstajenja in odrešenja.

Je pa vseeno pasala po dolgih sedmih tednih! :)

Resno pa kavo še vedno jemljem.

Zelo resno. :)