Velika sreča

Toliko enih misli je, ki mi polnijo možgane, toliko enih pesmi in melodij. Mnogi obrazi ljudi in v srcu tolikšna hvaležnost, ki je, verjamete ali ne, z besedami ne znam opisat.

Veliko se dogaja in v vsem dogajanju mi še vedno uspe ohranjat stik s samo seboj - kar me po eni strani čudi, ker sem se v tem obdobju leta doslej vedno izgubila. In potem spet našla. A letos je popolnoma drugače.

Ne vem, s čim sem si zaslužila toliko lepega in ničesar več ne morem dati v zameno, kakor da sem to, kar sem. In da se dam samo sebe popolnoma na razpolago. Z vsem kar sem in z vsem, kar mislim. Pa z vsem, kar počnem.

Čeprav se zjutraj mnogokrat zbudim utrujena, ker se nikakor ne uspem dovolj odpočit, grem vsako jutro dnevu naproti z zanimanjem, kaj bom lepega doživela. Koga bom srečala in s kom bom lahko pokramljala. Kdo od neznancev se mi bo na ulici nasmehnil in kdo od prijateljev bo poklical ali pa kaj napisal. Komu bom sama neznanec z nasmehom na obrazu in komu od prijateljev bom sama stisnila "Pošlji" - pa čeprav le s fotko ali pa tremi besedami v sporočilu.

In, veste, ne verjamem, da obstaja splošna vseživljenjska sreča. Verjamem pa, da lahko majhni srečni trenutki omogočijo veliki sreči, da se (tu in tam) tiho priplazi mimo.