Malenkosti, ki to niso

Ob Blaževi smrti smo na faksu darovali sveto mašo zadušnico. Dekan, prof. Gostečnik, je med pridigo poudaril, da smrt ni zanj, ampak za nas. V vsej svoji razsežnosti, bolečini, solzah, vprašanjih.

Konec koncev smrt tudi zbližuje ljudi.

Blaževa smrt me je tako pretresla, da zares ne vem, če bo kdaj prišel dan, ne da bi se spomnila nanj in se ne bi vprašala: "Zakaj?" - pa vem, da verjetno ne bom dobila odgovora.

Ali pa.

Vsak dan se mi pokaže kakšen nov odgovor. Vsaj mislim, da se mi.

Zavedam se, da moji sestri in mali veliki brat niso sami po sebi umevni.

Da ni samoumevno, da se zvečer na kavču Jožef stisne k meni, kot kakšen najbolj razvajen mačkon, ki se mu paše crkljat.
Ne znorim, ko se z Emo valjata po moji postelji in se žgečkata, zraven pa smejita in kričita. Pač pa si rečem, da morda lahko pride dan, ko mi tega smeha ne bo več dano poslušat.
Potrpim, ko moram Jožefa že tretjič vprašat, če je pozabil, koliko je ura in da smo se zmenili, da bo že pred pol ure ugasnil računalnik.
Se nasmejim, ko se Marija dere po stopnicah in me kliče, če ji grem delat družbo, ko bo ona jedla malico.

Malenkosti, a ne. Ki to niso.

foto: Tomaž Sokol