Ko se ti v določenem trenutku vse zazdi nesmiselno in brez veze in ne veš, če sploh imaš cilj. Pa vseeno (naivno) verjameš, da ga ima Nekdo drug.
In ko se je vse zdelo že čisto izgubljeno in sem mislila, da bi bilo najboljše it spat, je A. napisala SMS ob 20.15, naj pridem v Ljubljano. Do 21.30, ko je šel zadnji avtobus, sem imela čas zmetat par stvari v vrečo, se hitro stuširat, umit in posušit lase in se odpravit.
Potem pa je bil lep večer. Sprehod po stari Ljubljani in potem še dolg klepet - do jutranjih ur.
Oh. Kako znajo prijatelji rešit cel svet.
Danes ... danes pa sedim za svojo pisalno mizo in študiram Pavla. Še malo, pa bo. Da bom šla lahko oktobra v tretji letnik. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)