Tja sem šla s pričakovanji, da bo vse super, da bom čutila mir, da bom slavila, plesala in se na splošno imela več kot odlično. Pa se je, roko na srce, zalomilo že prvi dan. Ko je vse to padlo v vodo. Živčnost, nemir, otožnost, razdraženost, nič prav, zoprnost. Otopelost. Ljudje okrog mene, ki so mi včasih šli na živce in bi jih najraje poslala nekam, da bi lahko bila sama. Odtujenost od same sebe in nemir, ki je tako zelo seval navzven.
Potem pa se je v nedeljo stvar začela popravljati. Ko sem dobila tiste tri ure, ko sem res bila sama in sem naredila tisto, kar je čutilo srce. Šla sem pred Njo, pred Kraljico, ki je moja (in Tvoja) nebeška Mati in "odprla filtre". Kako dobro je delo! Poiskala sem stik z Njo, z Njim in posledično in postopoma tudi spet s samo seboj. Odprla srce.
Da sem lahko naslednje tri dni zares bila to, kar sem. Četudi so tekle solze, četudi sem včasih morala it preko sebe. Da sem lahko občutila veličino Ljubezni, ki me nosi na svojih rokah. Da sem lahko govorila o stvareh, za katere sem mislila, da nimam poguma in da sem se uklonila in dovolila, da se zgodi Božja volja - in s tem dobila tudi potrditev, kako zares človeško čuteče in empatične duhovnike imamo v Sloveniji.
Vsakič se vse konča takrat, ko ravno postane najboljše. Ampak tako pač je. Morda zato, da se še bolj učimo cenit takšne dobre stvari. :)
Na poti domov sem realizirala občutke, jih premlevala in požirala solze. In dovolila miru, da se popolnoma naseli vame.
P. S. Se spomnite te objave? No, sedaj imam to fotko. :) Obema očitno manjka tudi kakšen dan vrtca. :D
Hvaležna.
Za lep teden.
Za brezmejno Božjo Ljubezen.
Za prijatelje.
Za življenje.
:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za tvoj komentar! :)