Častim pol litra

Najprej sem cincala tri leta. Ker me je strah, pa da ne bom omedlela, pa da se mi ne zvrti pa pa pa ...
Potem pa mi je Jernej začel vztrajno prigovarjati, da bo vse OK.
Nato sva enkrat že skoraj šla. Pa je padlo v vodo.
Potem pa sva šla včeraj.

Zjutraj neka čudna vrtoglavica. Spijem kavo. Nič boljše. V LJ spijem na SKAMu še drugo kavo. Za silo boljše.
Potem se odpraviva proti zavodu in spet se mi vrti.

OK, Neža, zdaj ali nikoli. Premagaj samo sebe!

Vstopiva. Prijazna gospa na sprejemu krvodajalcev me izpraša o vsem (in ja, teologija; te-o-lo-gi-ja je moj študij :)), druga prijazna gospa me špikne v prst, da mi pove, da sem krvna kombinacija mojih staršev, potem na anketi obkljukam NE in tu in tam kakšen DA (ja, razumela sem zloženko o AIDSu), grem do zdravnika (res je, gospod doktor, bila sem v Italiji in v Bosni, letos) in potem greva v predzadnjo sobo, kjer se napol uležeš na udoben in mehak stol. Mene je prevzela nadvse prijazna (že tretja danes!) gospa, ki je veliko vedela o mojem študiju in izmenjali sva si recepta za najina najljubša štrudla. :) In potem mi je še razložila, zakaj so poleg vrečke, v katero je tekla moja kri, še tri vrečke. Položila mi je na srce: "Veliko pij in pojdita zdaj na malico! :)"

In rekla mi je, da ne smem bit telesno aktivna. Menda včeraj. Danes sem poizkusila in ugotovila, da bi bilo do jutri še vseeno dobro počivat. Pa nič za to.

Ko sem atiju (ki daruje kri že več kot 20 let) včeraj poslala slikco, da sem končno zbrala pogum, mi je odpisal, da sem nekomu rešila življenje ...

Morda ga bo nekoč kdo meni!

Tudi tokrat

Toliko enih misli se mi podi po glavi. Toliko enih načrtov. Tisoč stvari, ki spet polnijo moje "to do" listke, ki jih sedaj nekaj let nisem bila vajena. Urnik, ki je iz dneva v dan bolj poln in skrbi, da mi ne bo vse uspelo. Strah, da me bo vse povozilo in da ne bom obvladala niti same sebe več. Kot nekakšna odtujenost in zaskrbljenost. Predvsem premalo zaupanja v to, da se bo vse uredilo in v Tistega, ki bo vse to uredil.

Morda primanjkovanje miru in tišine. In nadzora nad samo seboj, da bi se lahko zares umirila. In se spet našla.

Ah, pa se ne dam. Vse ob svojem času. Ob za to pravem času. Tudi tokrat.

foto: Ema

Lošinj, 2015

Krilci za prijateljici

Hana je praznovala rojstni dan in z Jernejem sva še dolgovala darilo. Ko sem jo merila, je bila zraven tudi njena prijateljica Lori, pa sem pobrala še njene mere.

In nastali sta dve krilci, eno malce krajše in ožje od drugega.

Vsakič, ko šivam, se naučim nekaj novega in prav fin občutek je, ko vidim, da mi gre vedno boljše od rok. Sicer so stvari še vedno sila preproste, ampak že to je velik uspeh, da ne gre vse postrani in da je kakšna linija šivov zares ravna. :)

Punci sta zadovoljni, jaz pa tudi. :)

Krilci prijavljam na CRAFTalnico, izziv #140: Karkoli.

Pred tednom dni

Nam je bilo vroče. :)
Zjutraj smo šli v Lošinj v ribarnico,
kupili orade in lignje.
Potem smo jih očistili in spekli.
In jih pojedli.