Manj kot 90

dni je še do najine poroke.

Ne vem, kam je šel ves tisti čas, ko sva odštevala in je bila številka še nad 200. Tako hitro se je obrnilo, da sedaj že razmišljam, katere piškote bom pekla in kdaj jih bom začela peči. In koga vse bomo prosili za pomoč in vse te malenkosti, ki to niso.

Ko gledam nazaj, sem vesela, da je tisti čas vseh usklajevanj in iskanja primernih prostorov in tisoč in ene stvari že mimo. Ker je to najbolj naporno obdobje pri organizaciji poroke. Vsaj zame je bilo.

Ravno sredi januarja me je klical duhovnik in ko sva se pogovarjala, je povprašal, kako gredo priprave. Čisto nezavedno sem izjavila, da hvala Bogu je vsa logistika mimo in da sedaj začenjava s poglobljenimi pripravami za dušo.

Tisti teden sva namreč začela s 6 tedenskimi pripravami na zakon. Za Cerkveno poroko moraš opraviti tečaj priprave na zakon, če se želiš poročit.

Midva zakramenta svetega zakona ne dojemava kot nekaj, "kar pač mora bit, da bodo mamice in očki srečni, pa da ne bodo babice imele kaj za povedat..."
Za naju je zakrament svetega zakona nekaj, kar res želiva podelit drug drugemu in v najin odnos po tem svetem zakramentu povabit Boga. Zavedava se, da verjetno ne bodo po poroki v najinem življenju samo rožnati in veseli trenutki, pač življenje vsakemu kdaj navrže preizkušnjo ali dve ali ... Tudi v takšnih trenutkih želiva iz najinega zakramenta črpat moč in milost, da bova lahko hodila naprej.

Priprava na zakon se nama zdi dobra stvar in želela sva izbrat takšno, od katere bova gotovo nekaj odnesla. Želela sva slišati stvari od ljudi, za katere veva, da so strokovnjaki. Ne pravim, da niso vsi, ki izvajajo priprave na zakon, a želela sva preverjene strokovnjake.

Vsak teden, 6 tednov zaporedoma sva se ob nedeljah zvečer vozila skoraj 100 km stran - na Kapelo v Novi Gorici, kjer šolo za zakon vodijo trije družinski terapevti (sicer duhovnika in posvečena sestra) ter zdravnica (ki je sicer tudi posvečena sestra).

V sklopu teh predavanj, med katerimi ima par nekaj časa, da med seboj začneta pogovor (ki ga nadaljujeta tekom tedna), obravnavajo pa za odnos zelo pomembne teme. Spodbudijo te, da se poglobiš vase, da pogledaš v svoje srce, v svojo družino, tudi svoje rane in da lahko v odnosu te stvari osmisliš.
Na vseh predavanjih je bil navzoč tudi pričevalski par, mož in žena, ki sta nam iz svojega življenja podelila stvari, o katerih smo slišali iz ust voditeljev, ki pa so z nami tudi podelili mnogo svojih življenjskih izkušenj in preizkušenj.

Priprava na zakon v Družinskem centru Sveta Gora bo v letošnjem letu še trikrat. Dvakrat v skrajšanem časovnem obdobju - nedelje in ponedeljki zvečer, tri tedne zaporedoma - in enkrat ob nedeljah zvečer, 6 tednov zaporedoma.

Nama je priprava dala ogromno in vesela sva, da sva se odločila prav za to pripravo. Verjameva, da si s tem nisva pridobila le "papirja", da bo zapisnik popoln, ampak bogato popotnico za zakon.

In komaj čakava ta veseli maj...

foto: tamarabizjak.com

O, Vrba

Zvesto srce in delavno ročico ...

Še bolje mi bo šlo

Januar gre že krepko h koncu in zbiram misli.
Premetavam miselne uganke,
rešujem zapletene enačbe,
ki jih je ponudilo življenje
in se trudim zaupat.
Ne umikam se realnosti,
le želim prepuščati Drugemu,
da se s stvarmi, ki jim nisem kos,
ne obremenjujem (pre)več.
Jernej mi pravi tole,
kar pravi dečko spodaj.
Včasih mi je že dobro šlo.
Sedaj mi bo šlo še bolje.

Čokolada reši vsak problem :)

Tako pravijo. In včasih je res.

Sicer nisem človek, ki ne bi zdržal brez čokolade, a včasih mi zapaše in takrat jo je treba poiskat in pojest. Košček ali dva. Ali pa tri. :)

Iz rawr.si so me že pred novim letom presenetili z emailom, če bi želela poizkusit njihove vegansko-presne čokolade (čeprav mojega življenja ne krojijo nikakršni presno-veganski vzgibi, s spoštovanjem do vseh, ki tako živijo) in seveda sem se strinjala. Ko sem si ogledala njihovo ponudbo, se nikakor nisem uspela odločit med mentolom in pomarančo, potem vseeno nekako pristala na mentol (ker je čokolad z resnično dobrim okusom mentola ob vsej ponudbi vseeno manj kot tistih s pomarančo), prejšnji teden pa sem po pošti dobila kar dvojno čokoladno presenečenje. :) Poslali so mi kar obe čokoladi. In dobila sem ju ravno tisti dan, ko sem že pozabila, da menda dobim pošiljko in sta polepšali tečen trenutek (ali pa uro, ali pa dan, kakor vzameš :)).

Kar nekaj časa sem ju pustila čakat na mizi in se odločila poizkusit ju enkrat, ko bom lahko zares uživala v njunih okusih.

V sredo proti večeru sem ju odprla in poizkusila najprej pomarančno. Priznam, da v prvem koščku nisem vedela, kaj naj se odločim - ali mi je dobra, ali mi ni dobra. Potem sem poizkusila še mentolovo in dovolila brbončicam, da nekoliko dlje okušajo čokolado. In še enkrat poizkusila pomarančno. In bila sem navdušena. Potem sem nesla v oceno čokoladi še atiju, pa sestrama in bratu, ko se je mami vrnila iz službe pa še njej. In vsi smo bili navdušeni. Nad polnostjo okusa, nad dobro strukturo, nad veliko vsebnostjo kakava in nad tem, da je to takšna čokolada, kot se zagre.

Čeprav smo navajeni na tiste klasične in mlečne čokolade, nas je rawr čokolada navdušila in ko boste kdaj potrebovali dobro čokolado, ki ne bo spraševala neumnih vprašanj, ampak samo razumela in vas razveselila, si privoščite rawr čokolado. :)

Pa je prišlo

Pa je šlo. Dvatisočpetnajsto. Ki je postreglo z lepimi stvarmi, pa tudi grenkimi izkušnjami. In vsi smo komaj čakali, da ga bo konec. Da je prišlo dvatisočšestnajsto, tako zelo pričakovano.

Pa vseeno, če pozabim na grenke spomine lanskega leta, še vedno ugotovim, da je bilo lepo.

Veliko sem potovala. Večinoma z Jernejem, nekaj malega s sestro in sestrično. Obiskala sem 5 evropskih držav in videla veliko novega in lepega.

Izdelala sem čez 350 voščilnic in pri veliko njih je pomagal Jernej. Navdušeno je vrtel sizzix, jaz pa sem lepila, zlagala, rezala.

Uživali smo na morju in se kopali v razkošju sonca in vode.

Naučila sem se, da razdalja prijateljev ne vzame, ampak samo poglobi in utrdi prijateljstvo.

In še mnogo stvari je, ki so se zgodile, zapisane na fotografijah in v srcu. V dnevniku malo manj, ker zadnje čase nisem tako pridna.

Poslovili smo se od leta z dobro večerjo in prijetnim druženjem. Z mojitom v kozarcu in nasmehom na obrazu. In tako pričakali novega.

To posebno leto 2016, za katerega verjamem, da bo neponovljivo. Nepozabno. In čarobno.