Vabila za abrahama

4. 12. praznujejo sami strašno fejst ljudje ;),
med njimi tudi jaz in moj tast. :)

Malo za hec, malo zares. ;)

Letos bo oče mojega moža srečal Abrahama,
čeprav se mu to nikjer ne vidi in ne pozna.

V začetku oktobra sva malo podebatirala,
kakšna vabila bi približno imel,
potem sem v glavi sestavila eno predlogo
in tako dolgo iskala vse pripomočke,
da sem jih tudi dobila. :)

Ko sem dala na papir,
je bil navdušen.

Z Jernejem sva rezala,
barvala, lepila,
Brane pa je za v notranjost
napisal vabilo - krasno pesem,
ki poveže celo njegovo življenje
in grozdu na vabilu primakne še dodatno vrednost:
"Jagoda na grozdu, prijatelj, si ti..."

Vabila so v večini že pri naslovnikih,
zato jih lahko pokažem tudi tu.

Tudi vabila lepim v novembrsko galerijo -
kvadrati in krogi s šivi.

Dva tedna nazaj

Dva tedna je že minilo od takrat,
ko smo se cel vikend razvajali na Krku
in se kopali v soncu. :)
Če bi bila situacija drugačna, bi tudi v morje skočili. :)
In sedaj še toliko bolj pričakujem prihodnje poletje,
ko si bomo privoščili pravi dopust.
Brez pisanja diplomskih nalog,
brez nosečniških slabosti.
In ta teden je tudi moj mož naredil piko na i
svojemu fakultetnemu izobraževanju.
No, morda se kdaj še vrne
in naredi še kakšen korak po stopnicah navzgor.
Kdo bi vedel.
Za diplomo pa je dobil čisto posebno voščilnico.
Zelo na hitro sem jo naredila po tem,
ko je bil zagovor že mimo,
medtem, ko je bil na svojem izpopolnjevanju angleščine
in pred tem, ko me je za svojo diplomo odpeljal na večerjo. :)
Lepim jo v galerijo meseca novembra,
saj brez Tininih krogov s šivi ne gre.
Pa tudi oblački so njeni in napis Čestitke. :)

Hitro teče čas

Ne vem, kam teče čas
in kako naj ga ujamem.
Pa to se mi je večkrat že zgodilo
in verjetno se mi bo še kdaj.
Medtem ko hodim na faks
in poslušam zanimive stvari,
ki si jih hočem čimbolj zapomniti,
najino dete veselo brca v mojem trebuhu
in me opozarja, da je vsak dan večje,
da je dan D vsak dan bližje.
Zadnjič mi je na ultrazvoku prav elegantno pomežiknil,
naš dojenček.
Vsak konec tedna z Jernejem prebirava knjigo,
ki sem jo po pošti dobila od moje najljubše blogerske mtke - kot se sama rada imenuje,
mtke uri.
In danes je zahvalna nedelja
in sem spet hvaležna.
Za vse, kar prejemam,
za vse, kar imam,
za vse, kar sem.

Hvaležna

Hvaležna sem.
Ko se pozno poletje zares preveša v jesen.
Za podaljšan občutek tega čarobnega letnega časa,
ki mi je letos spolzel med prsti.
Za piko na i na diplomi,
ki se je zgodila 14. septembra.
Z nepričakovano dobrim rezultatom.
Hvaležna sem za opravljene sprejemne izpite
za študij, ki sem ga vedno želela študirat.
Hvaležna, da grem jutri četrtič v prvi letnik.
Ko sem šla tretjič, sem rekla, da zadnjič.
Tokrat ne bom rekla, da zadnjič.
Ker ne vem, kaj vse mi bo še Življenje prineslo.
Hvaležna sem, da sem delu navkljub med poletjem
našla čas in nabrala dovolj rožic za zimski čaj.
Hvaležna, da smo septembru navkljub še enkrat skočili na morje
in spekli ribice.
Hvaležna za to, da hiška, v kateri bomo bivali
naslednjih nekaj n-let, počasi dobiva svojo obliko
in bo počasi postala naš dom.
Hvaležna, da tudi sedaj imamo streho nad glavo
pri dobrih ljudeh.
Hvaležna, da nas vsi zalagajo z dobro zelenjavo
in da lahko delamo ozimnico.
Hvaležna, da se vse odvija v najboljšem možnem planu,
ki si ga ne bi mogla zamislit niti v najboljših sanjah.
Hvaležna, da sem spet uspela skuhat vazelinčke in
da si je ena od cvetličark zaželela serijo mojih voščilnic
za prodajo v njeni cvetličarni. Hvaležna in počaščena!
Hvaležna, ker mi obleke postajajo pretesne.
Hvaležna za dete, ki veselo brca pod mojim srcem.

Tenerife, peti in šesti dan, odhod

Zadnja dva dni sva si vzela "na izi", se kopala v oceanu, hodila bo bližnjih sprehajalnih poteh, zidala stolpe iz kamnov in se imela lepo.

Poslikala sva hrano, ki nama je bila ponujena in uživala v dobrih večerjah in zajtrkih. Zadnji dan sva se odpravila proti letališču že pred zajtrkom, zato sva na letališču malce bolj nezdravo jedla v Burger Kingu. Polet domov se je malce vlekel, ko pa sva pristala v Grazu, sva jo mahnila še v Ikeo, nato pa domov, kjer naju je zbrana družba na pikniku razveselila z bogračem. Dobro je delo. :)

Veliko stvari bi še lahko videla, pa sva jih pustila za naslednjič. Kdo ve, kdaj, pa vendar enkrat. :)