Prva statistika

Nja. Danes sem že ene trikrat kliknila na svoj blog, pričakujoča, da se je v vmesnem času na njem pojavila kakšna nova objava. Ah kje, nič novega...

Imam načrt za nekaj popestritve tega blogca, a danes pač ni dan, ko bi delala realizacijo le-tega.

Zato naj vam postrežem le z nekaj statistike iz prvega leta bloganja:

1. Število obiskovalcev: 12.471, največ v maju 2012 (1.813)
2. Število objav: 81
3. Najbolj brana objava: Srčnost?! (380 ogledov)
4. Druga najbolj brana objava: Sing with me how great is our God! (217 ogledov)
5. Tretja najbolj brana objava: No, to glih ne. Je pa kr. (215 ogledov)
6. Objavljenih komentarjev: 140
7. Izbrisanih komentarjev: ne štejem (nesramnost pod zaveso anonimnosti!)
8. Največ obiskovalcev je iz: Slovenije (11.183), ZDA (353), Rusije (243), sledijo Nemčija, Brazilija, Hrvaška idr. (tudi Izraelci in ljudje iz Slonokoščene obale).
9. Največja vira prometa: spoštovani modri FB in blog moje drage Pike Flike.
10. Največ ogledov strani preko brskalnikov: Firefox (40%), Chrome (28%), Internet Explorer (17%).
11. Največ ogledov strani po operacijskih sistemih: Windows (86%), Android (9%).
12. Največkrat uporabljeni psevdonim za komentiranje: Anonimni
13. Najlepši in najvzpodbudnejši komentarji: od soblogerk in soblogerjev ter tisti, ki mi jih pošljete po SMSih ali zapišete/poveste na kakšen drugačen način. Hvala vam! Cenim!

fotka je izsposojena :)

**Statistični podatki uporabljeni z dne 31. avgusta 2012 ob 15. uri.

Prvo leto

No, tako zelo vesela, da bi si za to naredila torto, nisem, vendar pa je vseeno zelo lep občutek, ko  pomislim, da je pred natančno enim letom nastal tale blog.

Že takrat sem zapisala, da sem potrebovala "brco od zunaj" - Tamara, hvala še enkrat! :)

V enem letu je bloganje skoraj postalo moj način življenja. Začela sem redno brati druge bloge, kadar nisem za računalnikom velikokrat razmišljam kaj in na kakšen način bi zapisala na blog, edino fotk se še nisem naučila deliti z vami. Verjetno je krivo tudi to, da se reees premalokrat spravim fotografirat (tudi v neblogerskem življenju se moram naučiti večkrat zabeležiti kakšen trenutek...), ne glede na to, da je telefon z dobrim fotkičem vedno pri roki, ali pa bi si kadarkoli lahko sposodila sestrinega nikona...

Torej prva naloga za naslednje leto bloganja: več objavljenih fotk.
Druga naloga: novosti, ki pridejo v kratkem...

Zapisano v srcu

V zadnjih dveh mesecih sem malce pozabila na svoj dnevnik. Tisti pravi dnevnik, z listi papirja, v katerega pišem s kulijem. V njem so nalepljene tudi vse vstopnice iz koncertov in gledaliških predstav, pa listki, ki so mi jih napisale prijateljice in prijatelji, pa misli, ki sem si jih sama izpisala; kakšen list je čisto pomečkan, ker je bil premočen in posušen - ker je včasih teža, ki jo nosim v sebi enostavno odveč in skozi oči najde pot v svobodo...
Predvsem pa je poln zapisov, takšnih in drugačnih.
V njem so opisani vsi trenutki, ki ne smejo potoniti v pozabo, ker so prelepi; pa tudi tisti, ki ne bodo potonili v pozabo, ker so boleči.
Pišem ga zato, ker so meni najljubši občutki ravno takrat, ko berem dnevnik za nazaj. In se smejim svojim neumnostim in svojim mislim, podoživljam trenutke veselja in žalosti.

Včasih, ko prebiram za nazaj, se ob zapisanem spomnim tudi nezapisanega in si zaželim, da bi vedno ostalo tako živo v spominu. Ker vem, da so tisti spomini, ki so zapisani v srcu, zapisani za vedno.

Preveč vsega

Ne morem pisati. Ne gre mi. Glava je polna tolikih misli, a v zgodbo jih je težko preliti. Ali pa sploh ne v zgodbo, zgolj v nekaj preprostih, razumljivih stavkov.

Toliko vprašanj, toliko krikov, toliko načrtov, toliko pesmi, toliko idej, toliko zgodb, toliko spominov, toliko...

Popolnoma preveč je vsega, da bi lahko bilo urejeno.

12 ur

12 ur spanja je bilo iz včeraj na danes popolnoma dovolj, da sem nadomestila 7 krajših noči. Od teh kratkih sedmih sta bili 2 še malce krajši.

Kakorkoli, noči smo prespali, dneve pa preživljali. Zelo lepo preživljali. Zame v odlični družbi prijetnih ljudi, ki imajo veliko srce, prijazen nasmeh, sočuten pogled, pravo besedo za vsak trenutek, mirno dušo in topel, iskren objem. Ta teden sem preživela v družbi človeka, ki ga imam rada zaradi vsega že prej naštetega in zato, ker je preprosto on. Brez igranja in pretvarjanja.

Ob dopoldnevih sem se družila z mlajšimi in starejšimi otroki, pretežno z (ne)najstniki in jih spoznavala. Nič ni lepšega, kakor to, da sem imela priložnost, da so z menoj delili svoje otroške sanje.
Osuplo sem opazovala navezanost majhnih otrok, ki so med seboj bratje in sestre in njihovo neizmerno medsebojno pomoč - kako dobro je del sestrin objem, ko je mala padla s kolesa!
Čudovit pogled na velikega brata, ki za roko vodi svojega šestletnega bratca.
Tolikokrat slišane besede hvala, prosim in oprosti.
Včasih tudi kakšen manjši prepir med šestletniki v skupini, ki se je rešil hitro in preprosto, ne da bi se še tri dni gledali grdo.
Pa hkrati tudi treniranje mojih živčkov in potrpežljivosti. Vendar sem na vse to sproti pozabljala, ker so me dvigale druge, pomembnejše stvari. Ko mi ni bilo potrebno sodelovati s skupino, sem z veseljem pocrkljala luštnega 10-mesečnika, pa simpatičnega 2-letnika in se pogovarjala z malo 1,5-letnico, ki me je klicala "teta". :)
In ne, nič ni bilo lepšega od tega, ko me je 4-letnik vprašal, če lahko risanko gleda pri meni v naročju.

Popoldnevi so bili prosti in zabavni in vsak po svoje je bil unikaten.

Če potegnem črto, je bil tole najboljši teden celih počitnic, pa čeprav sem komaj čez polovico le-teh. Bil je nekaj novega, posebnega, lepega in nenadomestljivega.

foto: teja jereb