Sama sebe že dovolj dobro poznam in lahko rečem, da včasih razmišljam o stvareh, ki bi jih rada naredila. A mnogokrat za to, da idejo realiziram, potrebujem kakšno »vzpodbudo od zunaj«.
Tako sva včeraj s Tamaro sedeli na Kongresnem trgu in skupaj - s hladno pijačo v roki - opazovali dogajanje ter po žensko pomenkovali… Ker seveda ne morem iz svoje kože, sem vsako stvar, človeka, dogajanje, skratka, karkoli sem opazila, komentirala. Po nekaj komentarjih je Tamara rekla: »Ti bi mogla pisat blog!«
Njene besede me niso vznemirile. Takoj. Vendar čez kakšne pol ure (ko sva še vedno nepremično sedeli na tisti beli klopci), sem ji rekla, da bo verjetno res kaj nastalo.
In je tu. Vmes je bilo še nekaj poigravanja z mislijo, da bi morda pisala pod psevdonimom, toda, zakaj?! Sem to, kar sem. Zakaj bi se skrivala?!
Verjetno se bo na tem mestu večkrat znašel kakšen zapis, ki morda ne bo logičen, ali pa ne bo imel ne repa, ne glave. Ta blog se je rodil za to, da izpraznim svojo glavo takrat, ko bo polna misli, ki drugače ne bodo znale na plan. In tudi za to, da spet začnem pisati, kar je v treh letih gimnazije kar nekam izhlapelo… A mislim, da se vrača!
go, neža!
OdgovoriIzbrišiyeaah;)) mi te podpiramo!:))
OdgovoriIzbriši@Tamara in @Klavdija: hvala! :)
OdgovoriIzbriši