ponedeljek, 30. januar 2012

Šola ni slaba stvar

Včasih se res zgodi, da imaš poln kuferček vsega, pa vse ti gre narobe, pa vsi ti grejo na živce, pa koga niti videti ne moreš... In v šoli ne gre vse tako, kot bi moralo iti in se sprašuješ zakaj se to dogaja prav tebi, pa zakaj se to dogaja ravno letos, ko se bliža matura, pa zakaj to, pa zakaj ono, pa na kakšno vprašanje ne najdeš in ne najdeš odgovora.

 bi bilo res najlažje, 
da bi vse razpihala,
tako kot mehurčke!

In sem se kljub temu, da sem v takem čudnem stanju, spravila pisat uvod v seminarsko nalogo pri psihologiji. Za maturo. No, prej sem še videla eno top fotko in komentar nanjo, ki sta mi dala misliti in me obrnila v pozitivno razmišljanje (hvala, M. :)).

Itak, najprej sem ugotovila, da imam malo morje literature, ki se niti slučajno ne navezuje na hipoteze, ki sem jih postavila, ampak ko sem se nekoliko poglobila, sem ugotovila, da se stvari prav zares zelo dobro povezujejo in stvar me je res navdušila. Takoj sem začela tipkat. Naslov. Podnaslov. Podnaslov podnaslova. Ena polna stran teksta. In sedaj grem tipkat dalje, ker se pač bliža rok za oddajo teoretičnega uvoda (to je tisto, ko si vedno rečeš: uh, saj je še veliko časa...) in dejansko mi je postalo zabavno. Pa še zelo poučno je in v vsakem stavku, ki ga preberem, obrnem, priredim in natipkam, spoznam kaj novega, velikokrat takšnega, kar velja tudi zame. :)

sobota, 28. januar 2012

Feri Lainšček
MOJ LJUBI POTUJE


Moj ljubi potuje s klavirjem
na vlaku brez zadnje postaje,
v daljavo z njim note bežijo,
želijo še v druge si kraje.

Moj ljubi verjame, da veter
zapomni si vse melodije,
raznosi jih, kakor je treba,
najlepšo pa zame kje skrije.

Moj ljubi ve dobro, da vzamem
si pesem namesto zlatnika,
saj moje srce se napolni
z lepoto, ki vseh se dotika.

Moj ljubi me čakal bo zadnji
v svetlobi na koncu obzorja,
kjer note razpeta so jadra
v glasbi neskončnega morja.



 fotka je bila ukradena Heleni,
ki mi je že v četrtek misli usmerila
k Lainščkovim pesmim.
:)

Klavir. Note. Pesem. Morje. Srce.
Besede, 
ki ob danes nekajkrat prebrani pesmi 
vedno znova izstopajo 
in pobožajo dušo. 
5 besed, ki so hkrati moj svet...

petek, 27. januar 2012

Konstruktiven petkov večer

Zdajle se mi po mislih podijo mnoge stvari, ljudje, trenutki...

Pa seveda tudi to, da sva z Ž. končno ugotovili, katera obleka bi mi za maturantski ples najbolj pristajala in jo bom jutri končno naročila... Na sprehodu sva ob ogledu izložb ugotovili tudi kateri čevlji se bodo k obleki dobro podali in jih bom z veseljem nosila tudi po maturancu. Danes mi je glede tega res odleglo, ker se maturantski ples nezadržno bliža (pa nisem med tistimi evforičnimi ljudmi, ki "norijo" že štiri mesece prej (ali več), ker je res že blizu ta večer...).

Grem mirna spat. In predvsem utrujena. Pa lep vikend! ;)

četrtek, 26. januar 2012

Vse je za nekaj dobro

Vem, stara, zguljena fraza, a resnična. Zelo resnična.


Ne spomnim se točno, kdaj sem jo prvič slišala, a verjetno je vzrok mojemu ne-spominu prav to, da jo poslušam res že zelo dolgo in da jo slišim velikokrat.


Pa mi je zaradi svojega ponavljanja prišla že v kri. In če jo izgovorim ali pa slišim, vem, da je zares z namenom. Ima smisel.

In tudi danes ga ima.

nedelja, 22. januar 2012

Stodevetintridesetič

Ne, nisem nora, ampak me je res zanimalo katerič danes že mečem na kup stvari in jih kasneje prelagam v potovalko.

 
tale rdeča lepotica prenese mnogo več,
kot izgleda, da lahko zbašem vanjo!


Tako je, 139. je danes. In danes bo to približno 6533km (če jih seštejemo od začetka prvega letnika) in 6225 minut, kar je nekaj več kot 3 dni (samo vožnje v Želimlje. Da ne omenjam tega, da je treba tudi ob petkih domov - letos je lažje, kot vedno do sedaj, ko smo morali na bus do LJ in tam na vlak do našega ljubega domeka...).

Ja, saj mi ni nič hudega tam v Dolinci, ampak tudi jutri bom, tako kot vsak ponedeljek pogrešala svojo sobo. In čisto moj kot v katerem je moja postelja. In umirjeno pripravljanje na šolo, ko sem sama v sobi. Saj se človek navadi, da ima cimre in prav nič slabega ni v tem, a še vseeno mi manjka tisto moje, čisto samo moje domovanjce v naši hiši. Pa moj klavir, ki stoji tukaj  ubog in sam cel teden, potem mu pa še čez vikend velikokrat ne privoščim niti takta ali dveh...

No, kakorkoli. Še petnajstkrat. In vem da bom septembra rekla, da pogrešam Želimlje in cimre in vse z Dolino povezano, a sedaj je pač tako. In ne morem si pomagat, da bi bilo kaj drugače. Ali pa bi si lahko, pa si nočem...

sobota, 21. januar 2012

Jeza? Tečnoba? Najbrž oboje, pa še kaj zraven.

Ma ja, v četrtek sem že ugotavljala, kako muhasta sem (lahko). Ni samo vreme muhasto, očitno. Saj sem to že kdaj prej opazila, ampak tokrat je bilo pa že res krizično - so me že cimre začele obveščat, da se nekaj dogaja z mano...
Sem vesela, da imam prijatelje, ki me pokličejo in prijazno poslušajo moje tečnarjenje, ne da bi si s tem pokvarili dan, no, v bistvu to kar občudujem.

Pa včeraj še en tak dan, ki je do večera izgledal, da ga bom pred spanjem lahko označila kot odličnega, potem pa greš v večernih urah, ko že misliš, da boš potem samo še pod tuš skočil in mirno zaspal, pokramljati s sošolko in kakšnim odgovornejšim na šoli in izveš stvari, ki se ti zdijo totalno neumne in otročje, ki popolnoma porušijo sliko o človeku in najhujše je, da si je ta človek to "priigral" sam... No, kakorkoli. Tudi razočaranja so del našega življenja. Morda se bom tudi iz včerajšnjega kaj naučila in bom drugič reagirala drugače.

 
ma, da bi kremplje zasadila v kakšno skalo in samo praskala!
foto: teja jereb


Današnji dan - spet poln enih razpoloženjskih nihanj, od veselja, smeha na obrazu, navdušenja, pa do skoraj melanholije ob pesmi, ki je bila slišana na prireditvi v telovadnici. In potem še kakšen konflikt, ki ga mimogrede spet tako prijazno (zelo mi je žal, da ne morete slišati mojega sarkazma, ki kar bruha iz mene) navrže ta isti človek, ki si je prejšnji dan porušil sliko, pa si rečem: "Neža, dihaj, požri in pojdi dalje."
Namseh na obraz, pa gremo!

nedelja, 15. januar 2012

Nekega jutra, ko se zdani...

...se zaveš, da je 12. januar 2012, dan, ko pride Vlado Kreslin dvignit Želimlje! (medtem ko je za budnico Giboni, ki mi je tudi pri srcu s kakšnim komadom, a še zdaaaleč ne tako, kot Kreslin. :))

2000, 2004, 2008, 2012. Leta, ki so zaznamovana tudi z obiskom in koncertom v Želimljem, ko so, po njegovih besedah, Želimeljčani peli kot norci. :)

Tudi v četrtek ni bilo prav nič drugače. Črna kitara, klobuk, z nogo ob tla za ritem... In gremo!

Verjetno nas je bilo okrog 300 in vsi smo peli z njim. Uživali mi z njim, on z nami. Prav zares. Vmes je povedal kar nekaj stavkov in nam dal občutek, da je prav zares zelo prijeten možak tudi v izrečeni, ne le v zapeti besedi.

Razvnel nas je s pravim izborom pesmi, dobršen del jih je namenil tudi naši Meri, ki se poslavlja od svojega profesorskega poklica in začenja novo obdobje svojega življenja. Istih misli smo bili, ko smo se objeli in ji zapeli, da bomo tudi čez tisoč let stali tu. In zagotovo nam bo prav ena zvezda...

Najboljši občutek pa je zagotovo takrat, ko pevec pusti publiki, da zapoje sama. Vlado nam je dal to možnost in verjetno nas je večina hvaležna zanjo. Zato, ker smo videli, da uživa in da se med nami počuti domače.

2012 mi zaključujemo, a čez 4 leta se bo Vlado vrnil v Želimlje. In tudi jaz se bom. Verjetno že kdaj prej, vendar tudi takrat. Zagotovo.

Fotografije s koncerta v Želimljem - Galerije - Obisk Vlada Kreslina

sobota, 07. januar 2012

Omembe vredno!

The World is a book, and those who do not travel read only a page. 
~St. Augustine


V letu 2011 sem se kar nekaj časa potepala, šla sem daleč, pa tudi v dokaj bližnje kraje. :)
In ob obujanju spominov so najpomembnejši vtis naredili naslednji kraji:

 
 foto: teja jereb
(Zrcalna dvorana, Versailles, Pariz, sept. 2011)
odpravili smo se v Pariz, pa v Normandijo in Etretat in še kam ... :) 
(v Disneyland, kjer sva se z Marušo sončili...)


vsakoletne družinske počitnice na tem čudovitem otočku :)



septembra smo spet odšli proti Franciji in se potepali vse do Barcelone. no, in po njej.


mmm, najslajši spomin na Barcelono<3



 s sestrico sva si 2. oktobra noge ohladili v prijetno hladnem morju



 s sošolci smo se odpravili v Prekmurje... :)




In še mnogo več. 
A naj bo to dovolj.

petek, 06. januar 2012

Rada te imam

Za ljudmi so zgodbe. Zgodbe življenja, ki jih piše roka Nevidnega, pa naj si to ljudje priznamo, ali pa ne. In se vedno vprašam, ko koga srečam, znanca ali neznanca, zakaj je vesel. Ali žalosten. Le kaj se ti je danes zgodilo?! Zakaj si tako zamišljen?
Ali pa, ko hodim po mestu, opazujem obraze - nekateri mrko gledajo v daljavo, zamišljeno hodijo naprej, so nasmejani, razmišljajo o tem in onem. Zadnjič enkrat sem se peljala s trolo in na eni postaji sta prišla na avtobus gospa srednjih let in - predvidevam in sklepam iz konteksta - njen oče, starejši gospod. In ta gospa, zelo urejena, napudrana, našminkana, "zafejkana", če uporabim moderni izraz. Sedla sta na sedeža za menoj in na dolgo in široko razpravljala o ljudeh, ki jih poznata, o tem in onem človeku, koga sta nazadnje videla, koga že res dolgo ni bilo slišati... Ta gospa je naredila name vtis s svojim tonom in jakostjo glasu, ki mi je na nek način sporočal, da v tistem dnevu ni zares srečna. Pa čeprav je bil njen make-up popoln. Kmalu sta izstopila in pospremila sem ju z željo, da bi jima končno posijalo sonce. Vsaj njej, saj gospodu morda ni nič hudega in se ima čisto dobro.
Saj vem, ljudi tarejo mnoge skrbi, dogajajo se mnoge stvari, ampak, vedno znova se vprašam, če ljudje iz vsakega trenutka, ki se zgodi povzamejo bistvo?!

...

No, kakorkoli. Za menoj je dolg pogovor, po katerem sem spet povsem iskreno zmogla reči: Rada te imam. In to je za današnji dan popolnoma dovolj, več kot dovolj. Ker se v sebi čutim srečno in jutri zagotovo ne bom šla po cesti z mrkim obrazom. In morda si kdo, ki me bo srečal, ne bo mislil: "Le kaj je šlo narobe, da tako grdo gleda?"

ponedeljek, 02. januar 2012

Že skoraj junij!?

Ne vem, kaj mi je, ampak danes bi se morala učit, pa sem se že spravila in dopoldne kar nekaj naredila, sedaj pa misli kar bežijo stran od šole in mnogih podatkov, ki bi jih morala spravit v glavo...

Sem pa pred kakšno uro, ko sva z mami kofetkali, spet razmišljala o tem, kako hitro beži čas. Januar bo spolzel skozi prste, potem je tu februar, ki bo v znamenju skakanja od trgovine do trgovine in iskanje obleke in čevljev (če se ne bom kaj kmalu zmuvala in obleke naročila kar po internetu...), pa probavanje in kombiniranje in in in... Ja, maturanstki ples bo v marcu, ojoj, in potem je tu že april, ko se stvari že skoraj finiširajo, in maj, ki prinese spet selitev domov in potem pospešeno učenje za maturo. Juhu! In potem v juniju - matura, za njo pa počitnice.

 foto: teja jereb
dva ovinka, pa smo tam!


Verjetno se marsikomu zdi, kot da je to še celo večnost časa, ampak jaz vem, da se bom samo trikrat obrnila, spila nekaj čajev in kavic in že bo tu 25. maj...

Mogoče se bom pa počasi prebudila iz zimskega spanja in začela zares delat?! Bi bil pa res že čas!

3, 4, zdaj, pa dajmo!