sobota, 17. oktober 2015

Krasna jesen

Krasna je letošnja jesen.
Sama sebe zasačim, kako nemo opazujem barvne sheme, ki me obdajajo in kako si mislim, naj čim dlje ostanejo.

Nekaj v meni pa kljub vsemu komaj čaka zimo.
Debele šale, kape in rokavice, vročo skodelico čaja v roki, predbožično vzdušje.

In še prekmalu bo tu.












ponedeljek, 05. oktober 2015

Roza oktober

Ustvarjanje iz papirja mi je vsak dan še bolj pri srcu in ker še nikoli nisem na kakšen poseben način obeležila Roza oktobra, meseca boja proti raku na dojkam, to počnem letos.

Z veseljem se pridružujem tokratnemu izzivu na Craftalnici, kjer je pogoj voščilnica z roza pentljo - v stilu Roza oktobra, torej.

Hvaležna sem, da se še nobena od žensk v moji ožji okolici ni srečala s to zahrbtno boleznijo, sem pa resnično s pozitivnimi mislimi ustvarjala ti dve voščilnici, ki ju prijavljam na izziv #144: Roza pentlja.

Med seboj sta si malce podobni.

Na drugo sem želela napisat kakšno misel, pa se mi štampiljke, ki jih imam, niso zdele primerne. Če pomislim, kaj bi mi v primeru boja s takšno boleznijo pozitivnega pomagalo, so to gotovo prijatelji, za katere vem, da bi mi stali ob strani. In tako je bila izbira misli precej lahka. :)

Z veseljem voščilnici (in še kakšno, če mi jo uspe naredit), poklanjam organizaciji Europa Donna Slovenija.

In hvala Craftalnici za pobudo in spodbudo za dobro delo! :)

NežaV 1

NežaV 2

nedelja, 04. oktober 2015

Kam se nama mudi?

"Zato bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno telo ..."

- zdrznem se ob današnjem evangeliju in pogledam svojega bodočega moža. Ob misli, da bom njegova žena, mi srce poskoči in sreča oblije moje bitje. Preplavi me hvaležnost, da sva se našla in da imava drug drugega.
Med pridigo gospod župnik še enkrat poudari zgoraj natipkani stavek in doda nekaj svojih misli, jaz pa izza orgel pogledam proti Jerneju in polglasno rečem: "To, Nejko!"
On me pogleda, se nasmeji in umakne pogled. Nasmeh pa ostaja na njegovem obrazu.

Nobena skrivnost ni, da se bova drugo leto maja poročila. Prav z veseljem poveva to novico (ki verjetno ni več novica, pa vseeno :)) in ljudem odgovarjava na vprašanja, ki logično sledijo, navadno v precej podobnem zaporedju. Najini odgovori nanje so vsakič enaki in ne, nisva se še naveličala odgovarjati na navadno sorodna si vprašanja.

Ah, res je, najini odgovori se včasih razlikujejo od kakšnih, ki sva jih dajala drugim ljudem, morda dan ali dva nazaj.

Ker ljudje sprašujejo drugačne stvari. Ker, si mislim, dvomijo.

Kam se vama pa mudi?
Kje bosta živela?
Kako se bosta preživljala?

A ni boljše, če sta še malo doma, pa še kaj našparata?
A ne bi bilo dobro, da se še malo bolj spoznata?
...

Verjetno sva za današnji svet res hitra in morda malo nora.
Verjameva pa v moč zakramenta svetega zakona, ko Bog da zvezi med moškim in žensko svoj blagoslov.
Verjameva, da je sklenitev zakramenta svetega zakona višek, ki ga narediš v svoji zvezi z nekom, ki ga brezpogojno sprejemaš in ljubiš.
Zavedava se, da ne bo vedno lahko in da bo morda potrebno kdaj stisnit zobe. Na poročni dan obljubiš - v sreči in nesreči.
Veseliva se dni, ko se bova prebujala drug ob drugem in skrbela za to, da nama bo lepo.
Čeprav sva še oba študenta in praktično nimava ničesar, naju ni strah. Mnogo je parov, ki pričujejo o tem, da se vse da, le če je volja. In ljubezen, ta je ključna.
Prijatelji, ki z nama delijo svoje pozitivne izkušnje, pravijo, da je po poroki vse samo še lepše. Da se resnično čuti blagoslov, ki ga Bog razlije nad novo ustanovljeno družino.

Komaj čakava. Ker veva, da naju je Bog pripeljal na pot drug drugemu. Za rast, za oporo, za prijateljstvo, za ljubezen.

"In ko vas pokliče ljubezen, ji sledite!"




četrtek, 01. oktober 2015

Dobrodošlica

Dobrodošlico ti kličem,
dragi oktober,
ki si mi lani zadal grenak priokus.

Želim si,
da letos popraviš svoj vtis,
pa čeprav mi človeka,
ki je odšel v večnost,
nihče ne more vrniti.

Želim si,
da pokažeš še svojo drugačno razsežnost.
Za katero vem,
da gotovo obstaja.

Bodi prijazen z mano.
Bodi prijazen z nama.