sobota, 28. april 2012

Pisma



Avtorstvo zgornje misli podpisuje Pam Brown. Jaz pa sem jo že mnogokrat prepisala, zase in za druge. Jo zapisala v marsikatero pismo, katerega namen sem obrazložila točno z njenimi mislimi.

Svoje prvo pismo sem napisala Miklavžu. Ne spomnim se, katerega leta. In ne spomnim se, kaj sem vanj zapisala.

Spomnim pa se pisem, ki sem jih pisala svojim prijateljicam. Redko prijateljem.

Nekaj sem jih našla v škatli, ki sem jo danes po dolgem času odprla. Zato, ker so ostala neodposlana.

Našla pa sem mnogo pisem, ki sem jih dobila. Ob odpiranju zavojnic sem spet začutila tisti občutek, ki sem ga doživela, ko sem odprla prvo pismo, ki sem ga prejela šest let nazaj. Nostalgija.



Našla sem rekordno dolgo pismo. 24 polnih strani. Nisem razmišljala, koliko časa ga je prijateljica pisala, ampak je moje misli predramil pogled na zadnjo stran. Ker je bilo pismo nepodpisano. Kaj mi bo podpis, ko pa je na 24 strani izlila samo sebe?!




Čisto zadnje pismo, naslovljeno name je prišlo pred dvema tednoma.


Danes sem se vprašala, kdaj sem zadnjega napisala sama. Sploh se ne spomnim. Čisto zares. In komaj čakam, da bom imela nekaj več prostih minut v dnevu, ko se bom brez slabe vesti usedla, poiskala svoj najljubši papir, vzela nalivnik in pisala. Kar bom čutila in kar bom želela povedati. Ter poslala in čakala na odgovor. :)

petek, 27. april 2012

Odvisnost?

To, da sem kofetarca, je jasno vsem, ki me (dobro) poznajo.

Moja prva, čisto prva skuhana kava, se je zgodila v osnovni šoli, še na razredni stopnji, ko sem ob odsotnosti staršev želela spit kofe (ker mi mami ni pustila piti kave, češ, da to ni za otroke). Meni nič, tebi nič sem zavrela vodo in z žlico primešala kavo. Mmm, kako je dišalo! Potem sem jo hotela spit... O, fuj! Ne, tega že ne bom pila. Sestra se mi je na račun te ponesrečene kave smejala še dolgo.

Druga skuhana kava ni bila zame. Bila je za mami in njeno prijateljico, ki sta sedeli na vrtu. Mami jo je zlila stran (ker je bila baje zelo gosta?!), njena prijateljica pa jo je spila. Hvala za iskrenost, mami! :)

Svoje tretje skuhane kave (in vseh naslednjih) se ne spomnim več. Vem pa, da je vsaka dobra. Naučila sem se, dobila sem občutek, kako ustvariti tisto ravno prav grenko in dovolj močno opojno kavo, ki pogreje dušo in zbudi telo.



Ja, pogreje dušo. Verjetno je ravno zato spijem toliko, kolikor je. Dan se pač mora začeti s kavo, po kosilu mora biti, na vsakem obisku, kjerkoli, tudi.

Celo tako jo imam rada, da vsako stvar primerjam z njo. Ali je to že obsedenost, odvisnost? To se večkrat popolnoma resno vprašam. Torej: vsak evro, ki ga na račun kakšne stvari prihranim, primerjam s kavo. Koliko kav lahko spijem, če ne grem v kino? Koliko kav sem spila s tem, ko nisem šla na ogled nogometnega stadiona v Barceloni? Vsak trenutek, ki se mi zdi vržen stran, primerjam s tem, da bi lahko v tistem neizkoriščenem času spila kakšno dobro kavo. Koliko kav lahko spijem med brezveznim ponavljanjem nemških fraz, ki jih ne bom nikoli rabila? Koliko kav bi lahko spila medtem, ko sem potrpežljivo čakala na trolo, ker mi je prejšnja pač odpeljala pred nosom?

Pa ja, to je samo moja odvisnost. Tako ali tako vem, da je tisto, kar se v določenem trenutku dogaja z mano, najboljše, kar se mi lahko zgodi. In tudi malo filozofije znam! Ha! In se s tistim prej ali slej sprijaznim. Ker čas za kavo vedno pride, ne glede na zamujeno trolo ali zamujanje k pouku. In da tudi vedno ostane kakšen evro za kavo s smetano, ne glede na to, da sem si morala nujno kupiti novo oblekico in da bi nujno rabila še bombice za nalivnik, katerih mi je zmanjkalo že dva meseca nazaj, pa sedaj pišem z bednimi kemičnimi svinčniki.

četrtek, 26. april 2012

Skoraj eno leto nazaj

Danes sem bila zadnjič v srednji šoli vprašana angleščino. The second question: Travelling.

Mmm. Najprej sem se spomnila na lanskoletno potepanje po Franciji. Pariz. Obožujem ga. Še sama ne vem točno, zakaj. Spominja me na Ljubljano. Pa tudi za to ne vem, zakaj.

In potem sem se spomnila, da se je to potovanje dogajalo skoraj eno leto nazaj (nekaj dni kasneje, pač). In da sem vse spomine popisala, za vsak dan posebej in da sem na koncu popisa vse združila v 20 pomembnih točk, ki pa niso za v javnost. Naj pa po skoraj letu dni ugleda ta zapis luč zunanjega sveta.



PETEK, 29. april 2011
Po dolgi vožni se zbudimo v Nemčiji, TRIER, kjer nas sošolc od PP pogosti z zajtrkom in nam razkaže njihov SMC. Gremo še pogledat – cerkvico!
VERDUN: mnogo križev, pod njimi telesa vojakov, ki so se borili in si »priborili« smrt… Česa vse je zmožna človeška roka, ki je bila ustvarjena za dobro, dana pa ji je bila lastna volja.

SOBOTA, 30. april 2011
LOUVRE: očarana sm nad tem gradom, zarad njegove nenakičenosti. Tud WCji so kokr tok čisti.
LES INVALIDES: Napoleon, človek, ki leži v sedmih krstah.

NEDELJA, 1. maj 2011
VERSAILLES: čakam tisto Mono Liso, k naj bi bla UAU! Kaj pričakam? Eno sliko pač, ki je manjša od treh gigantskih gobelinov, k jih je naredu nš ati, okrog nje špaga, da je niti vidiš ne orng, ogromna množica ljudi in na vsaki strani trije postavni črnci, ki merkajo to pomembno stvar. Edina lepota k sm jo opazila so bli njeni čuvaji. Pa še res je bla gužva v tem gradu, pouhn enih ljudi, vsi se drenjajo, ker jim ni jasn, da če bi lahko, bi tud mi šli hitrej… :S Srečal smo Brunška, k mi je spet polepšou dan, mah, ceu mesec. Ja, PPolc je pozabu, da so grajski vrtovi zastonj ob sobotah. In nam ni kupu karte za vrtove. Ženske, ki se znajdejo, pa se lepo nardijo neumne in grejo mim postavnih črncov, ki čekirajo karte in si vrtove ogledajo zastonj. (Teja, Ina, Nina, Maruša in moja malenkost.) Dve kavi več, torej (jap, kava je 3,5€, niso od muh teli Francozi :S). (Sedaj, ko tole ponovno prebiram, sem se spomnila, da je bilo to najbolj adrenalinsko doživetje v Franciji. Ker nas nihče ni videl in potem smo še avtobus skoraj zamudile. Ta skoraj bi se kmalu zgodil. Moje noge so bile popolnoma ožuljene od prehojenih (kilo)metrov, in tek v balerinkah je bil nemogoč. Kaj naredit? Ja, sezut balerinke in bos teči do avtobusa. Čez en velik trg, med mnogimi ljudmi. Ko so me ti ljudje začudeno opazovali (kot kakšno roparko?!), sem se delala, da jih ne vidim. In se smejala!)
SPREHOD PO PARIZU S PP: vmes nam da kar nekaj časa prosto. In končno sem našla tisto kartico "Poljub v Parizu". Srečna, srečna, srečna!
TOUR EIFFEL: predn prideš do gor, zgubiš 90% folka, k naj bi bil s tabo, tko da sva uspele gor pridit skupej z Nino. Prideš gor, odpre se ti najlepši možn razgled in dan je nenadoma še stokrat lepši. J 
PARIS BY NIGHT: z ladjico… k je bla čist brez veze. Tok sm bla utrujena, sanjala sam še o tušu in postli. Ampak OK, posebno doživetje, k vidiš Ajfla v lučkah.

PONEDELJEK, 2. maj 2011
ROUEN: mesto Ivane Orleanske. J kavica in zafrkancije s karticami.
D-DAY: mesto tega usodnega dne. Pristanišče, plaža, mivka, veter in kapljice dežja. Za malico prava, velika francoska štruca. Sveže pečena. 
POKOPALIŠČA: dve pokopališči, polni križev in spet spomini, na to, kaj vse je bilo…
OSTRIGE: zvečer nam PP pripravi degustacijo ostrig. Izjava profesorja spremljevalca: Ko daš v usta še malo pomigajo! :D

TOREK, 3. maj 2011
KLIFI: Bog, kakšno vreme! BREZ OBLAČKA! Sloni, ki pijejo vodo iz Atlantika, pečine in močan veter. Božanski občutek, zares veter v laseh! Fotke!!!!!

SREDA, 4. maj 2011
DISNEY-LAND: OMG, škoda 30€ za karto. Se sprehajaš tm med mamicami z vozički in svojimi lepimi hčerkicami, ki so oblečene v zelo pocen kostumčke (sarkazem!), ki jih prodajajo, hočeš na atrakcije in čakaš v vrsti zanje po uro pa pol.  Škoda časa, se raj z Marušo usedeš na klopco in se nastavlaš sončku. Potem gresta še v šoping in kupiš gigantske lizike za darila. Potem se končno odločta, da gresta furat avtočke in umes se velik stvari pomenta. Ko zapuščava DL nakradem mačehe in jih dam sušit, no, vsaj nekaj pozitivnega od te dežele pravljic.

ČETRTEK, 5. maj 2011
ŠAMPANJSKA KLET: brez komentarja.
STRASBOURG: všeč mi je tole mestece, kjer stoji Evropski parlament, všeč mi je zgradba EP, tko da luštn, res.



foto: teja jereb


Dvajseta točka mojih dvajsetih točk pa se glasi:

Še bom šla tja!
...morda že letos! :)

petek, 20. april 2012

Oddano

Oddana seminarska za psihologijo. Oddane vaje za kemijo. Torej oddan interni del mature.


Mati, moja prijateljica
naslov seminarske naloge za psihologijo. :)


  • Porabljen čas: verjetno okrog 50 ur (pravzaprav si ne upam seštet vsega),
  • Spitih kav: malo morje,
  • Vmes poslanih SMSov: ena velika luža,
  • Posvetovanja s cimrami in ostalimi sošolci: mnogoterna,
  • Požrtih živcev: manjši ocean,
  • Glasba v ozadju: Chopin, Mozart, Klape in Rozalije,
  • Želja po "zagnativsenekam": skoraj vsakič,
  • Motivacija: notranja. Pa tudi zunanja.,
  • Datum, ki me je bodril in priganjal: 20. april 2012 (ja, danes!),
  • Potrjene hipoteze: 5,
  • Zavržene hipoteze: nobena,
  • Delno potrjene hipoteze: 1,
  • Oddano: 20. april 2012, 1. in 4. šolska ura,
  • Občutek: nepopisen.

sobota, 14. april 2012

Tulipani, moji najljubši!




Meni daleč najljubše in najlepše rože rastejo na domačem vrtu. Ni jih čez tulipane, ki vsako pomlad prikukajo  iz zemlje in najraje imam takšne, kot so na zgornjih fotkah. Rdeče. Že obarvane od sonca, a hkrati skrivnostno zaprte pred neprijetnimi vremenskimi razmerami. Danes sem jih kar nekaj dolgih minut gledala in očbudovala. Naj še dolgo ostanejo!

petek, 13. april 2012

Take a step

What saves a man is to take a step. 
Then another step. 
It is always the same step, but you have to take it.  
~Antoine de Saint-Exupéry,
Wind, Sand and Stars, 1939

foto: ati :)

Pravzaprav ne vem, če sem izbrala primerno misel za današnji dan. Hotela sem eno takšno, ki bi ga v polnosti opisala.

No, saj mogoče mu pa res pristaja.

Potrebno je delati korake naprej, ne glede na to, kako težak nahrbtnik nosimo s seboj in kako strma postaja pot...

sreda, 11. april 2012

Četrtek

Dovolj je dnevu njegova lastna teža.

foto: ati :)

To mi je prijateljica rekla v ponedeljek zvečer, ko sem že vsa živčna razmišljala, kaj bo jutri, ko imam toliko dela, da moram kakšen delček vsega jutrišnjega opraviti že danes.

"Kje je še četrtek, Neža!", je rekla in odšla.

Kmalu bo. Zato šibam tipkat in prepisovat in računat... :)

nedelja, 08. april 2012

Srčnost?!

V pisanje te objave me je spodbudilo brskanje po drugih blogih. Na enem od mnogih, ki sem jih danes preletela, me je v oči zbodla neka fotka, potem pa sem si posledično hotela ogledat še "opis osebe", ali kakorkoli se že reče tej rubriki. Pisalo je: i am a girl who know what she want.

Dobesedno tako, kot sem zapisala. Poleg mene sta v tistem trenutku stala brat in sestra, 10 in 14 let. Rekla sem jima: "Če ugotovita, kaj je narobe, vama dam vsakemu 2€!"

V hipu sta izstrelila. Denar sta sicer zavrnila, a jaz sem bila zelo ponosna nanju! Posebej na brata, ki v šoli sploh še ni jemal "Present Simpla".

Preberem nekaj objav. Oprostite, porazna slovnica. Dijakinja tretjega ali četrtega letnika zdravstvene šole. Sklepam iz objav in fotografij. Pa me nikakor ne zmoti to, če imam nekje v mislih še vedno dejstvo, da je pač dijakinja zdravstvene šole in da poudarka ne dajejo na pouku slovenskega in angleškega jezika, ampak na strokovnih predmetih. Vse lepo in prav. Dokler se ne spomnim, da naj bi bili to ljudje na mestu, ki znajo delati z ljudmi in znajo čutiti s teboj. Pa bodi dojenček, ki je ravnokar prijokal na svet, otrok z mavcem na nogi, gospod po operaciji, ali pa ostarela gospa v domu za starostnike.



Ko sem v devetem razredu ležala na Gastroenteorološkem oddelku ljubljanske pediatrije, se mi je malodane zamerila večina sester, ki so delale na oddelku. Seveda tistih mlajših. Vzvišenih in ponosnih, kot da so nevemkaj. Tistih, ki so se do mene obnašale, kot da nisem človek, tako kot one. Pa, da ne bo pomote, globoko spoštujem delo medicinskega osebja, ki so z bolnikom in mu dajo vedeti, da jim je mar. Že zato, ker vem, kakšna je moja mami, kadar je v stiku s pacienti in njihovimi svojci, ker vem, da zna biti človek tudi in še posebej takrat, ko je najhuje.
In to se od njih pričakuje. Nikakor pa ne brskanja po internetu in dretja na hodnik, naj se že spravimo spat, pa bujenja sredi noči, ker pač ne znajo nežno položiti termometra v uho. Trikrat v eni noči! In ošabno cmokanje. In zavijanje z očmi. Zadirčnost.

Ja, to je bilo dovolj, da se ob pogledih na fotografije iz prakse, ki jih bodoči zdravstveni delavci objavljajo na vseh socialnih omrežjih, zgrozim in se vprašam, kam to pelje.

Kam gre srčnost, kam gre empatija, kam gre občutek za sočloveka?
Izgublja se toplina človekove bližine. Tistega, kar je imela neka starejša sestra, ki me je ob težki preiskavi držala za roke in mi šepetala, naj globoko diham in mi tisti dan, ko sem iz obraza odstranila vse obliže, ki so sondo zadrževali, da ni ušla iz mojega želodca, rekla, da sem pogumno dekle. Nič ni pomenilo več kot to, da je znala biti z menoj. In verjetno se še zavedala ni, koliko mi je to pomenilo. Še danes sem ji hvaležna!

V štirih letih šolanja na gimnaziji sem marsikdaj slišala očitke, kako smo gimnazijci vzvišeni in ponosni in kako "dajemo v nič" druge, ki to niso.
Ne, ne dajem jih v nič, vendar včasih res koga rahlo preziram. Pa vem, da ni lepo in se ne spodobi in da je to skrajno neprimerno obnašanje, ampak, brez zamere, brez občutka slabe vesti včasih to res naredim. Z razlogom. Pa nisem samovšečna ali karkoli variiranega na to temo, samo pričakujem strokovnost na področju, ki naj bi ga obvladal.

Zavedam se, da mi lahko iz tega pisanja marsikdo karkoli očita, najbolj eno stvar: da je tako ali tako vse že globoko v blatu. Ja, vem. Ampak enkrat je treba "začet laufat v kontro". Step by step. In začneva lahko ti in jaz.

sobota, 07. april 2012

At the cross


At the cross I bow my knee 
Where Your blood was she'd for me 
There's no greater love than this 
You have overcome the grave 
Your glory fills the highest place 
What can separate me now...








Obilo notranjega miru in vse lepo v teh prazničnih dneh!