sreda, 30. julij 2014

Jutri

bomo takole mahali s slovensko zastavo in peli. Plesali. Poslušali in se poglabljali. Pa zmolili kakšno krunico ali dve.

Jutri in naslednjih šest dni.

Veselim se. Pri Mamici je vedno lepo. :)




Prvi šivi

Včeraj sem naredila ne prve šive, ampak prve šive, ki jih upam pokazat. :)

Mami je okrog mene hodila kot mačka okrog vrele kaše
in me prepričevala, da to "nikol ne bo ratala kikla"!

Pa je.
Čeprav sem morala malo parat'.

 :)





četrtek, 24. julij 2014

Sometimes

you have to ...


Dare to Be


“Dare to Be

When a new day begins, dare to smile gratefully.
When there is darkness, dare to be the first to shine a light.
When there is injustice, dare to be the first to condemn it.
When something seems difficult, dare to do it anyway.
When life seems to beat you down, dare to fight back.
When there seems to be no hope, dare to find some.
When you’re feeling tired, dare to keep going.
When times are tough, dare to be tougher.
When love hurts you, dare to love again.
When someone is hurting, dare to help them heal.
When another is lost, dare to help them find the way.
When a friend falls, dare to be the first to extend a hand.
When you cross paths with another, dare to make them smile.
When you feel great, dare to help someone else feel great too.
When the day has ended, dare to feel as you’ve done your best.
Dare to be the best you can –
At all times, Dare to be!” 
― Steve Maraboli, Life, the Truth, and Being Free



sreda, 23. julij 2014

Bil je Lošinj

Rada imam morje, rada imam Lošinj.

Lepo je bilo, kljub temu, da nas je 4 dni namakal dež.

Deset dni drugačnega rituala, ki v resnici ni ritual, ampak svoboda trenutka, ki pride.

Knjige za oddih, knjige za rast.

Toplo sonce, drobni kamenčki in božansko lepo morje.

Neizogibno razmišljanje, spontano prepevanje in opazovanje zvezd ter poslušanje bučanja morja.




Tole je samo za predokus. Več fotk pa sledi. :)

ponedeljek, 07. julij 2014

Kolikor te takšnega naredi življenje

Toliko si Človek, kolikor te takšnega naredi življenje ...
je ena misel, ki se mi vedno znova poraja v glavi in mi ne pusti, da bi jo stlačila nekam na rob možganov in jo do nadaljnjega pustila tam.

Redki so ljudje, ki jim življenje prizanaša z res težkimi preizkušnjami, ki jih ne doletijo trenutki, ko je njihova (predvsem) duhovna in psihološka eksistenca postavljena pred velik izziv, ko utapljajo robčke v solzah, se odločajo kam zaviti - na levo ali na desno. Zares redkim je dano, da si "naziv" Človek pridobijo tako "mimogrede" in brez posebnega truda - kar čez noč, ali pa jim je preprosto položen v zibelko.

Moje merilo za to, da osebi rečem, da je Človek, je predvsem in najbolj to, da je srčen, v svojem srcu moder in da premore vsaj kanček empatije. - V resnici sploh ne znam opisat, kaj točno imam v mislih, ker ljudi preprosto začutim.

Prepričana sem, da bi vsak človek lahko bil Človek. Vsakemu je to namenjeno biti, kljub dejstvu, ki sem ga prej navedla - da nekaterim ni potrebno za to nič konkretnega naredit.

Drugi so postavljeni pred mnoge preizkušnje, napore. Mnogim se zdi, da so celo preizkušani čez svoje moči. Pa vendar nekako "zgurajo", se z vsem bitjem vržejo na pot, ki jim je začrtana in ne klonijo. Ali pa. Pa se ponovno poberejo in gredo dalje. (Saj veste; nič hudega, če sedmič padeš. Važno je, da še osmič vstaneš in greš dalje!) Takšni ljudje so mi v navdih in jih občudujem.

Ravno nasprotno pa zares težko sploh vidim ljudi, ki izkoriščajo svoje priložnosti, da bi rasli, za to, da se drugim ljudem smilijo, da manipulirajo, da želijo vso svetovno pozornost in da izkoristijo v svoj prid vsako prijaznost slehernega človeka, ki jim pride na pot. Takšni ljudje ponavadi sicer znajo obrniti vsakega, ki ima par minut časa, da se ukvarja z njimi, ne zavedajo pa se, da ljudem okrog sebe pobirajo toliko življenjske energije, ki bi jo lahko izkoristili za veliko bolj produktivnejše stvari, kot pa je ukvarjanje z ljudmi, katerih glavna misel je "Oh, kok sm js bogi!".

Nep, ne bo šlo tako. When life is sweet, say Thank You and celebrate. When life is bitter, say Thank You and grow. Na lastni koži sem izkusila kakšno je življenje grenkejše vrste in če bi se v tistih trenutkih obnašala posesivno, ljubosumno in ukazovalno, užaljeno, nemočno in najbolj-bogo-na-svetu, bi še vedno plavala v tisti - oprostite izrazu - greznici. In prej, kot to dojameš, prej lahko začneš rast. Prej si pridobiš prave prijatelje in prej lahko tvoje življenje zares postane Življenje, ti pa srečen Človek - tudi takrat, ko se ti zdi, da življenje ne prizanaša - pa kljub vsemu veš, da bo na koncu vse dobro. Ti pa boš še za odtenek bolj pogumen, še za odtenek bolj Človek. Odločitev pa je vedno tvoja.