torek, 28. april 2015

Kovček malo drugače

Jernej je za rojstni dan od prijateljice dobil 12 različnih vrst čaja (prijatelji res vedo, kaj imajo prijatelji radi :)). Kar malo gužve je ratalo po tem, ko sva določila prostor, kje bodo škatle shranjene, ko je moj ati prišel v sobo in pokazal kovček (dimenzije ustrezajo A4 formatu), ki še ni imel kakšne posebne funkcije in predlagal nekaj popravkov, da lahko postane kufrčk za čaje. :)

In ni ostalo samo pri besedah, včeraj je kufrček dobil svojo novo podobo.




nedelja, 26. april 2015

Pa je nazaj

Zadnja noč je bila kratka in pred vstopom na zadnji, čezoceanski let me je še enkrat poklical po skypu. Potem pa na koncu pogovora ni bilo več: "Se slišiva!" ampak: "Se vidiva!"

In smo šli. V četrtek zjutraj proti Benetkam. Počakali smo jih s slovensko zastavo in vsi nestrpni. :)

In veselje je bilo nepopisno! :)





sreda, 22. april 2015

Še enkrat spat

Tako. :)
Pa sem že skoraj zmagala.
Še nocoj grem spat, jutri pa ga pričakam na terminalu. :)

Z največjo radostjo v srcu! :)

In spet bova skupaj tudi kofetkala. :)

četrtek, 16. april 2015

Večerni sprehod

Večerni sprehod.
Ne zebe me.
Uživam v pomladni noči.
Zvezde na nebu,
tu in tam kakšna svetilka
in zasanjani pasji lajež v noč.
Tisti nekdo,
ki bi me držal za roko
pa nekje daleč čez lužo.
In vendar nosim s seboj
njegovo srce.

ponedeljek, 13. april 2015

Ta Amerika

Preden je Jernej šel v Ameriko, sem mu pripravila en paketek presenečenja za vsak dan.
Postopka izdelave nisem slikala, ker sem pozabila, sem pa uporabila predvsem papir, blazinice za embossiranje, luknjače in lepilo. :)


In danes ob 2h zjutraj je priletelo sporočilo iz Arizone, da so zmagali v konkurenci 84ih ekip iz celega sveta.

Ponosna sem!

četrtek, 09. april 2015

torek, 07. april 2015

Drugačna rutina

V parih mesecih se lahko človeku življenje obrne na glavo in privadiš se na nov ritem življenja.
Če me je bilo novembra podzavestno strah tistega, kar se je pripravljalo, ker sem čutila, da prihaja nekaj popolnoma novega, nekaj, v kar se bom vrgla cela in popolnoma, mi je danes to postalo rutina, ki je iz dneva v dan drugačna. In ne bi je menjala za nič na svetu.

Kljub temu pa je prišel dan, za katerega sem vedela, da bo to rutino za osemnajst dni spremenil v drugačno rutino. V skype zmenke, v preračunavanje časa in v narobe svet - ker je, ko jaz vstanem, pri njemu šele čas za spanje. Ne, ne smilim se sama sebi, ker ga ni tu, ne jokam in ne jadikujem.

V resnici mi je bilo veliko težje, ko sem pred mesecem in pol jaz šla s sestro in sestrično za zgolj štiri dni na mini potovanje v Rim. Ne vem, kaj botruje temu, ampak sedaj sem vesela z njim, da je tam, da so po nekaj več kot štiriindvajsetih urah potovanja srečno prispeli na cilj in še jaz sem čutila adrenalin, ko sem včeraj zvečer gledala na flight radarju pristanek letala, ki jih je popeljal čez lužo. :)

Mami se mi nasmehne, ko me vidi, da imam oblečen njegov pulover medtem ko delam za faks, razporejam in pospravljam note za otroški zborček in razmišljam kaj vse moram v tem tednu, ko imamo minipočitnicenafaksu še naredit.

Ne vem kako bo v naslednjih dneh, morda se stvar pri meni obrne in si bom želela sest na prvo letalo in it k Jerneju. Morda pa ne. Se bom pustila presenetit in bom še naprej počela stvari, ki me veselijo in čakala na njegov sms iz Si.mobil Klape. :) In si še naprej čisto potiho želela, da se čimprej zdrav, nasmejan in srečen vrne. :)