sreda, 30. november 2011

Pa noče iz glave!

...ta pesem namreč.

Že ceeeel teden se mi vrti po mislih, poje, in še vse možno, pa nimam pojma, zakaj.(No, saj se je prej tudi, ampak ne tako vztrajno in res ves čas.) Zjutraj (itak) prespim budnico in ko Eva zakliče proti moji postelji, da bo treba vstat, se tale pesmica že potika po glavi. Še preden pomislim, če sem slučajno kaj sanjala in to, kaj me čaka v šoli. Pa zvečer, ko pišem nalogo za angleščino in sredi dneva, ko gledam v steno, sem sama v sobi in se mi nič ne da. Ma, res stalno!

petek, 25. november 2011

Petek drugače

Zazvoni telefon. Pa ja, sploh ne razmišljam, kdo bi to bil, ker že vnaprej vem, da me kliče prijateljica, ki bo s svojimi idejami, forami, besedami popestrila večer in dnevu naredila piko na i. Kot (skoraj) vsak dan. :)

Danes sva ugotovili, da si je potrebno vzeti čas zase. Res. In ne imeti slabe vesti zaradi tega. Ona pred TVjem, jaz pa med papirčki, papirji in lepilom, brez misli na šolo, maturo (ki se - kakor profesorji pravijo - vztrajno bliža) ali kaj podobnega. Petek, čas za odklop.


Stečem samo še v kuhinjo, v pingvinu zavrem vodo, si pripravim dober jabolčni turški čaj, stečem še v dnevno sobo po giljotino za papir in kaj spackam... Za to, da bom imela občutek, da sem vseeno nekaj naredila! :)

Pa lep vikend! :)

nedelja, 20. november 2011

Komentar...

Včeraj sem objavila na svojem blogu to objavo in zavedala sem se, da zna sprožiti kakšno majceno polemiko, nikakor pa nisem pričakovala takšnega odziva.

Najprej sem bila presenečena nad številom obiska (glede na statistiko po ogledih na dan - včeraj najvišji, skoraj vrtoglavo visok obisk v kratki zgodovini bloga) in skoraj sem prepričana, da zgolj zaradi naslova, ki ga objava nosi.

Drugo presenečenje se je zgodilo, ko sem prebrala prva dva komentarja. Najprej nad tem, da si ljudje upajo soditi drugemu in kar določiti, "kam se bo vrgel" in nato dajati nekakšne prijateljske nasvete. Morda je bil dobronameren, a ob branju nisem dobila takšnega občutka. Prvič.
Drugič: kako si ljudje upajo reči, da RKC plačuje svojim "pripadnikom", da reklamirajo svojo vero, za katero sami nikoli ne rečejo, da je globoka, saj - po večini - o tem sami ne upamo soditi.
Tretjič: vsi so glasni, ko se govori o Bogu, popljuvajo vse mogoče, da bi se podpisal - za to pa nima poguma. Domnevno je človek, ki ga poznam, nemara kakšen (dober) prijatelj in si mi v glavo ne upa povedati, kaj si o meni misli. Zelo modro dejanje, skrivanje pred svetom, samozavest pa taka! Zakaj ne znaš biti to, kar si, in stati za svojim prepričanjem, stališčem? Te je strah, kako te bodo ljudje obravnavali, da si boš uničil "ugled", te je strah, da boš napaden?!
Četrtič: provociranje nekoga, ker drugače misli, kot ti. Ponovno zelo modro dejanje, ki je na področju človeške strpnosti zelo zgovorno.
Petič: fanatičnost pri mojih letih. Mlada sem še, ja, se strinjam, ampak v svojem življenju sem morala že čez marsikaj težkega, da sem prišla na nivo, na katerem stojim. Po kakšnem ključu si ljudje drznejo soditi o moji "fanatičnosti" in veri ki jo imam?!
Šestič: nekateri mislijo, da se vsako stvar, vsak pojav da dokazati. A žal (ali pa na srečo?!) temu ni tako. Prav tu se pokaže, koliko in v kaj verjameš, veruješ. Jezus je namreč živel pred dva tisoč leti in fizično poleg nekoga danes prav gotovo ne more stati - razen če, kot sem že zapisala, gre za čudež. Vendar je ob srečanju s svojimi apostoli rekel: "In glejte, jaz sem z vami do konca sveta!" - Mt 28, 20.
Sedmič: Preprečila sem možnost komentiranja, ker se mi je vse prej navedeno zdelo preveč.
Osmič: Tudi na tej objavi komentarjev ne bom dovolila. Če mi kdo (še) kaj želi povedati, naj piše na FBju, na mail, ali pa me celo kje ustavi. Lahko me povabi na kavo ali pa čaj - ne bom odklonila.
Devetič: Pričujem za Jezusa! Kajti: "Vsakega, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih." - Mt 10, 32-33
Desetič: "Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in preudarnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevati za našega Gospoda!" - 2Tim 1, 7-8

God bless!+

sobota, 19. november 2011

Sing with me how great is our God!

Ta pesem se me vedno dotakne, mnogokrat pa kar sama od sebe pride in se poraja v glavi. In potem se mi poje cel dan, pa še naslednje jutro.

Včeraj zvečer sem se skupaj še z nekaj Logatčani udeležila Deka Verusa (=dekanijskega verouka za mlade), ki je tokrat gostil dve izjemni ženski: go. Nado Žgur in go. Nežo Drobnič, z njima pa je bila tudi ga. Ana Gorenc.
Ga. Nada in Neža sta z nami delili svojo pot spreobrnenja, njuno srečanje z Gospodom, ki je vir vsega dobrega. Presunila me je njuna globoka vera in predanost Božji volji. Navdušili sta me s svojim pripovedovanjem in odprtostjo in zahvaljevanjem Gospodu za vse, kar sta, kar imata in delata.
Glasbenici sta, Bog jima je dal ta talent in več kot očitno je, da ga zelo dobro uporabljata. Pianino v Cukaletovi dvorani včeraj ni obstal sam, k njemu je sedla ga. Nada, Neža in Ana pa sta z njo zapeli. Pridružili smo se še vsi zbrani in skupaj zapeli nekaj pesmi.
Začeli in zaključili smo z molitvijo. Toda pred zaključkom smo poklepetali z gostjami, ki so me še enkrat presenetile s svojo preprostostjo, nasmejanostjo in dobro voljo. Sproščen pogovor, mnogi iskreni nasmehi, besede podpore, pa tudi kakšna stroga beseda - vse to je naredilo večer popoln. Zaključili smo v krogu in zapeli "Angelčka" in zrli v križ, ki so ga osvetljevale svečke.

Domov sem odšla vesela in polnejša. Napolnjena s toplino teh žensk, ki so mi segle do srca, vsaka po svoje. In toplino Njegovega objema, ki se me je zopet dotaknil preko njih.
Čeprav je bila ura že pozna, mi nekaj ni dalo spati. Spet sem se zavedla, kako pomembno je, da se Gospodu zahvaljujemo za vse, kar nam daje. Za vse preizkušnje in vse lepo, kar nam pokloni v svoji brezmejni Ljubezni. Ni potrebno veliko časa, le nekaj kratkih sekund nekajkrat na dan, da mu rečeš: "Jezus, pojdi z mano!" in zvečer kakšen daljši trenutek, da se pogovoriš z Njim. Odpreš Sveto pismo in prebereš, kaj ti On sporoča, kaj ti želi povedati. Da Ga slaviš in mu nakloniš vso svojo pozornost, ki si jo gotovo zasluži.

Zato: 

sobota, 05. november 2011

v molu

...

Vse drugo že zdavnaj je pesem,
ki v molu najlepše zveni,
v spominu zamrznjene slike
in želja, ki več ne boli.
Feri Lainšček: V molu

foto: eva levstek

Lainščka imam rada. Njegova poezija mi je zelo blizu, pa še sama ne vem, zakaj. Morda zato, ker se v skoraj vsaki pesmi vsaj malo najdem, morda zaradi direktnosti in mnogih poosebitev, ki jih uporabi. Kakorkoli, danes mi je ta pesem pisana na kožo!

četrtek, 03. november 2011

Coffee break :)

Actually, this seems to be the basic need of the human heart in nearly every great crisis - 
a good hot cup of coffee. 
Alexander King


...pa tudi v ne-krizi paše skodelica močne črne kave! Včasih ti skuhajo "švoh" kavo, pa nič zato, če je družba prava, je vse dobro. :)

torek, 01. november 2011

Prvi november

foto: teja jereb


Postojim ob tvojem grobu.
Prižgem svečo.
Ustavi se misel.
Sklenem roke.
In obudim spomin na tiste dni, ko si še bila med nami
in z nami delila svoj nasmeh,
srečo v očeh.
Ko smo na tvojem obrazu videli gube,
ki so jih pustile skrbi.
Ko smo na tvojih rokah opazili gube,
ki so nastale zaradi trdega dela.
Kljub trdemu delu pa so tvoje dlani ostale mehke
in so nas vedno znova pogladile po laseh.
In tvoje ustnice so nam pripovedovale o vsem lepem, 
ki prevlada slabo.
Prababi, ki o svoji pokončnosti in trdnosti ni govorila,
a ju je kazala z gestami.
Spomin pa je živ, kot da bi odšla včeraj...