ponedeljek, 30. december 2013

Ob koncu

Že nekaj dni razmišljam o vsem, kar je prineslo leto, ki se počasi in vendarle zelo vztrajno izteka.
Ogromno dobrega in lepega, mnogo stvari in dogodke, za katere sem hvaležna.

Mnoge priložnosti za osebno rast in brušenje v potrpežljivosti.
Mnoge priložnosti za dobra dejanja in trenutke, ko sem lahko sedla in v miru poklepetala.

Ljudi, ki so postali moji prijatelji - nekatere sem hitro spustila blizu, drugi so se morali potruditi.
Učila sem se sprejemati ljudi takšne, kot so, po drugi strani pa nekatere ljudi iz svojega življenja izpustiti. Dovoliti najprej sebi, da se ne obremenjujem več zaradi njih, potem pa njim, da se ne potrebujejo obremenjevat z mano in odnosi, ki očitno niso šli.

Učila sem se (in se še učim) opaziti drobne stvari, ki me osrečujejo. Biti hvaležna za ljudi, stvari in vse, kar me obdaja. Za naravo. Za dež. Za sonce sredi zime in ploho sredi vročega poletja. Za prve vzcvetele šmarnice na našem vrtu in za nabrane gozdne jagode. Za zdravje, ki ni samo po sebi umevno.

Če potegnem črto, je bilo leto lepo, nasmejano, čudovito. Polno krasnih izkušenj, lepih trenutkov, izjemnih doživetij, dolgih sprehodov, preklepetanih ur.

Moj letošnji planer je na mnogih straneh popisan z imeni prijateljev, urami in mestom, kjer sem se z njimi dobila. Tako, kot so dali kuliji barvitost planerju, so dali prijatelji barvitost mojemu življenju.

Da bi bilo 2014 enako prijazno si potihoma želim in iz srca želim tudi vam!

foto: Špela Reberc

nedelja, 29. december 2013

Moji angeli


Poglej, globoko poglej v otroške oči ... kaj niso tam angeli?!

Prvo leto je mimo. Začela sem malce živčno in negotovo. Vstopi so bili nejasni, taktiranje plaho. Pa so mi pomagali. Ati, Estera in Marjan z vsemi dobrimi nasveti in napotki, z izkušnjami in zgledom, pa tudi s spodbudami. Hvala vam.

Najbolj pa so mi pomagali otroci sami. Bili so pridni, prijetni in nasmejani. Niso obsojali "Ta pa ne zna!", "Spet se je zmotila!", ampak so mi dajali vedno nove priložnosti. In jih še dajejo.

Ob njih se učim biti boljša zborovodkinja, predvsem pa boljši človek. Učim se jim približati in razumeti njihovo pesem srca, neomadeževan pogled na svet. Ob njih se učim biti preprosta in ne komplicirati za vsako stvar (tudi takrat, ko 20 minut zamudijo na vaje). Prepustiti se toku in Tistemu, ki vedno za vse poskrbi.

V tem letu sem začela počasi razumevati, kaj je don Bosko mislil z "Ukradli ste mi srce!".

Hvaležna sem. Za priložnost, za vedno nove možnosti, za zaupanje staršev.
Otrokom pa, ker na vaje vedno hodijo z veseljem (tudi takrat, ko imamo veliko dela in kadar sem stroga in tečna).
Velja se zahvalit tudi vsem ljudem, ki nas po vsakem našem prepevanju pri sv. mašah in drugih nastopih pohvalijo in nam povedo, da so ob našem petju uživali.
Oni in On mi dajejo novega zagona in energije. Naj bo vse v še večjo Božjo čast in slavo!

ponedeljek, 23. december 2013

Skoraj božič

Svečke na adventnem venčku dogorevajo.
Z Emo sva v soboto postavili jaslice in okrasili smrečico, prepeval nama je Bublé, grel pa naju je božični čaj.
Program za otroško božičnico in praznično sveto mašo je dokončan.
Program za božični koncert je zvežban, solistke so krasne.
Poezija za kulturni program ob Dnevu samostojnosti je izbrana, deklamatorke tudi.
Potica je spečena, piškoti pridejo na vrsto spet jutri.

Piše se še vezni tekst za božični koncert in pričakuje se Dete. Še malo in bo tu ... :)

Marija in Jožef še samevata ...

sreda, 18. december 2013

Mali brat

Moj brat se je rodil, ko mi je bilo 8 let in 14 dni (ja, genau! :)).
Bila je na obisku teta iz Švice in mami je šla v porodnišnico, jaz pa k božični devetdnevnici, kjer so me vse tete spraševale, če že imamo dojenčka. "Kmalu bo!" sem odgovarjala.

In potem sem se naslednje jutro zbudila, ko je ati že bil v službi in mi je mama povedala, da imamo bratca. "Dejva mami poklicat," je rekla. In sem ga slišala, ker je zadaj že preizkušal moč svojih glasilk.
V šoli sem sošolcem razdelila bonbone, da smo se poveselili, med športno vzgojo pa sem na bradi zatipala en mozoljček, ki to ni bil, pač pa je bila norica, čez nekaj ur pa že veliko njih. Visoka telesna temperatura je prišla v paketu z njimi.

Potem pa smo čakali. Da smo me prebolele koze in da bodo zdravniki mami in Jožefa končno spustili domov. Prišla sta na božični večer - kot nalašč na pravi dan, kot da bi Jezus prav zares potrkal na vrata in srca.

Bili so prazniki, najlepši, medtem ko smo imeli trume obiskov, ker so vsi hoteli videti Jožefa in nam zaželeti vse lepo, vsi so ga crkljali in pestovali, me pa iz varnostnih razlogov ne. "Da ne pride v telesni stik z noricami". (Še danes ne vem, če je to kaj pomagalo...)
Ko nisem več mogla zdržat vseh tistih obiskov in nasmehov in "Saj ti boš tudi kmalu lahko prijela bratca..."-sladkih besed, sem bruhnila v jok.
Dočakala najino prvo crkljanje pa šele na Silvestrovo. Pa je bilo vredno. :)


Danes ... Danes pa je že tako velik, da ga jaz ne morem več dvignit, ampak on lažje mene. :)
Vse najboljše, mali brate. Tvoja najstarejša sestra.***



sobota, 07. december 2013

Od mene k tebi

Neža Maurer
OD MENE K TEBI

Lahko si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim smehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš "da" ali "ne".

Vse si lahko sposodiš -
odneseš v svoje življenje.

Le dušo
moraš imeti svojo.

foto: Špela Reberc

Nič več najstnica

Zdaj pa nisem več najstnica.
In ni me strah in z veseljem grem naprej, ker me neznansko zanima, kaj vse mi bo prineslo naslednjih dvajset. :)

Prestrašena?!
Ne, prav nič! :)