nedelja, 29. december 2013

Moji angeli


Poglej, globoko poglej v otroške oči ... kaj niso tam angeli?!

Prvo leto je mimo. Začela sem malce živčno in negotovo. Vstopi so bili nejasni, taktiranje plaho. Pa so mi pomagali. Ati, Estera in Marjan z vsemi dobrimi nasveti in napotki, z izkušnjami in zgledom, pa tudi s spodbudami. Hvala vam.

Najbolj pa so mi pomagali otroci sami. Bili so pridni, prijetni in nasmejani. Niso obsojali "Ta pa ne zna!", "Spet se je zmotila!", ampak so mi dajali vedno nove priložnosti. In jih še dajejo.

Ob njih se učim biti boljša zborovodkinja, predvsem pa boljši človek. Učim se jim približati in razumeti njihovo pesem srca, neomadeževan pogled na svet. Ob njih se učim biti preprosta in ne komplicirati za vsako stvar (tudi takrat, ko 20 minut zamudijo na vaje). Prepustiti se toku in Tistemu, ki vedno za vse poskrbi.

V tem letu sem začela počasi razumevati, kaj je don Bosko mislil z "Ukradli ste mi srce!".

Hvaležna sem. Za priložnost, za vedno nove možnosti, za zaupanje staršev.
Otrokom pa, ker na vaje vedno hodijo z veseljem (tudi takrat, ko imamo veliko dela in kadar sem stroga in tečna).
Velja se zahvalit tudi vsem ljudem, ki nas po vsakem našem prepevanju pri sv. mašah in drugih nastopih pohvalijo in nam povedo, da so ob našem petju uživali.
Oni in On mi dajejo novega zagona in energije. Naj bo vse v še večjo Božjo čast in slavo!

3 komentarji:

Hvala za tvoj komentar! :)