sreda, 31. avgust 2011

Zadnji avgust, poletje je šlo...

…odzvanja v moji glavi Kreslin. 

Poletja imam rada. Vzamem si čas za prijatelje, branje, kofetanje, čestitkanje, lenarjenje. In zase. Ko se izoliram, kaki dve uri na dan, pa čeprav le trikrat ali morda štirikrat v celih dveh mesecih. To sta tisti dve uri, ko ne razmišljam prav ničesar. Dve uri, ko počivam, pomirjena sama s sabo, ko me nič ne vznemirja.

Na začetku počitnic je bilo seveda treba zaslužiti kak €. :) In, ja, malo sem zahinavila, bi mi verjetno kdo od Želimeljčanov očital, pa vendar, moje počitniško delo je bilo na Škofijski klasični gimnaziji v LJ. In boljše službe si verjetno ne bi mogla zamisliti. Že tako sem imela res srečo, da sem se znašla tam, bilo je naključje, da je šla Helena na delovni tabor in je Klara rekla, da lahko delam namesto nje. Čistili smo domske in šolske prostore, vmes rekli dve, tri, štiri debate, se nasmejali, poslušali glasbo in se skozi klepet med delom med seboj spoznavali. Večina ljudi je bila zame nova, od osebja, do tamkajšnjih dijakov, ki so tudi opravljali počitniško delo. Zabavna izkušnja počitniškega dela. In z veseljem bi to ponovila!

Poletje je seveda čas za morje. Lošinj, ta najlepši otok na svetu, nas je letos spet prijazno zvabil in kljub nenavadnemu vremenu za tisti konec Kvarnerja, smo mi uživali vsako minuto, ki smo jo preživeli tam. Cela horda nas je šla tja, tako, da smo zasedli večino obale; ha, pa kaj! Večina ostalih dopustnikov nas je z zanimanjem opazovala in se smehljala našim neumnostim, ki smo jih kljub svoji starosti počeli, se pa je na pomolu enkrat znašla Hrvatica, ki je hotela imeti pomol zase in svojo angleško knjigo, navihani fantje pa so seveda morali skočiti v vodo prav pred njenim nosom… :)

foto: aleš kalin


Drugi del morja je prišel v prvem tednu avgusta, ko sem v Portorožu sodelovala na počitnicah Biserov. Dolgo sem se pustila prepričevati in vabiti naj se pridružim, in se po dobrem letu le predala. Že januarja je padla odločitev in poti nazaj ni več bilo. Kot animatorka sem se po dolgih dveh letih suše spet prebudila in se počutila živo. 24h/dan, celih 7 dni, z otroki in soanimatorji. Učenje plavanja nekaj manjših deklic v nizki vodi, plavanje do »ta drugih šteng« z večjimi puncami, obmetavanje s travo, ki jo je bilo na … kilograme, skakanje iz pomola s tistimi najpogumnejšimi, debate z že poznanimi in otroki, ki mi jih je bilo dano spoznati. In še mnogo več, česar ne bom pisala, ker bi lahko o tem napisala pravi mali roman. Morda kdaj drugič, ko bom obujala spomine. ;) 

3 pomembne reči, ki so obeležile moje počitnice. Četrta ni tako zelo prijetna stvar, reče se ji matematika, ki mi je dala kar veliko dela in požrla ogromno živcev. Pa vendar sem tudi tu zmagala jaz. :)

In sedaj me čaka pakiranje za vnovično selitev. Četrtič in zadnjič.

Potrebujem odejo, zobno krtačko in skodelico za kavo. In še mnogo drugih stvari, zato se bom kar spravila nad kufre in kramo, ki jo moram zbasati vanje…

foto: arhiv DJB


Kaj več o odhodu in novem šolskem letu pa v prihajajočih dneh.

Uživajte v tem zadnjem avgustovskem dnevu! :)

nedelja, 28. avgust 2011

Citat, ki nagovarja

V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen premaga strah.
1 Jn 4, 18

foto: teja jereb



Mene nagovarja že kar nekaj tednov... Napisan na listku, ki visi na moji namizni lučki.
Odločila sem se ga deliti.
Danes.
Ker babi in dedi praznujeta 45 let njune ljubezni, okronane pred Njim, ki je Ljubezen...
Naj misel nagovori še koga! :)

petek, 26. avgust 2011

Zakaj sploh blog?!

Sama sebe že dovolj dobro poznam in lahko rečem, da včasih razmišljam o stvareh, ki bi jih rada naredila. A mnogokrat za to, da idejo realiziram, potrebujem kakšno »vzpodbudo od zunaj«.

Tako sva včeraj s Tamaro sedeli na Kongresnem trgu in skupaj - s hladno pijačo v roki - opazovali dogajanje ter po žensko pomenkovali… Ker seveda ne morem iz svoje kože, sem vsako stvar, človeka, dogajanje, skratka, karkoli sem opazila, komentirala. Po nekaj komentarjih je Tamara rekla: »Ti bi mogla pisat blog!«
Njene besede me niso vznemirile. Takoj. Vendar čez kakšne pol ure (ko sva še vedno nepremično sedeli na tisti beli klopci), sem ji rekla, da bo verjetno res kaj nastalo.

In je tu. Vmes je bilo še nekaj poigravanja z mislijo, da bi morda pisala pod psevdonimom, toda, zakaj?! Sem to, kar sem. Zakaj bi se skrivala?!

Verjetno se bo na tem mestu večkrat znašel kakšen zapis, ki morda ne bo logičen, ali pa ne bo imel ne repa, ne glave. Ta blog se je rodil za to, da izpraznim svojo glavo takrat, ko bo polna misli, ki drugače ne bodo znale na plan. In tudi za to, da spet začnem pisati, kar je v treh letih gimnazije kar nekam izhlapelo… A mislim, da se vrača!