petek, 30. december 2011

Velika sreča je v majhnih radostih.

Nek večer sem v zavetju tople želimeljske sobice jedla jogurtovo smetano, ki je bila za večerjo. In čisto po nesreči sem pogledala (v bistvu je pravi razlog ženski firbec ;)), kako se od znotraj vidi, kaj piše na ovitku jogurta. Izgledalo je takole:

:)

Po navadi si konec leta vzamem čas, da preletim svoje dnevniške zapise za celo leto nazaj, toda letos nekako ni pravega navdušenja nad tem, zato sem to dejanje prestavila na kakšen teden kasneje. Ali pa mesec. Morda celo dva. Ali več.

Pomembna ugotovitev pa je vsekakor ta, da velika sreča prav zares ne obstaja. Tale jogurt mi je samo potrdil in me opomnil na to, kar sem preko določenih ljudi in stvari, ki so se mi letos zgodile, spoznala. Da moraš uživati v drobnih trenutkih sreče, saj tako veliki sreči omogočiš, da se tiho priplazi k tebi. Pa te sreče ni. Vendar: če znaš uživati v drobnih malenkostih, se te med seboj povezujejo in nastanejo kot velika celota. Ampak samo takrat, ko se zares zavedaš majhnih stvari, ki tvoj vsakdan delajo lep(ši). :)

Pa se vseeno ne morem upreti zapisu tega, da leto počasi zaključujem drugače in drugačna kot sem lanskega. Veliko novih ljudi sem spoznala, ki so vsak po svoje zaznamovali - nekateri minuto, ki sem jim jo namenila, drugi so mi segli do srca in zaznamovali mene samo. Z mnogimi prijatelji smo naša prijateljstva spletali še tesneje in globlje. Kdaj sem bila jezna, včasih žalostna. Večinoma pa nasmejana in polna energije. Prav zaradi vseh ljudi, ki so nekje, daleč ali blizu, vendar so. Ker vem, da lahko kadarkoli pokličem na nekaj številk, za katere vem, da se bo nekdo na drugi strani oglasil in poslušal. Se z mano smejal ali jokal.
Ker vem, da lahko povabim na čaj ali kavo in odziv bo pozitiven. Ker vem, da lahko v SMS zapišem le ":)" in s tem nekomu polepšam dan.
Ker vem, da so ljudje dobri. Če v njih vidim dobro!

torek, 27. december 2011

DOKLER SE SRCE NE USTAVI, DO TAKRAT BOM PEL!

Letošnja sezona Mladinskega pevskega zbora sv. Nikolaja Logatec, ki ga vodi Estera Stojko in ki deluje pod okriljem KUD Adoramus, je res pestra in upamo, da se bo tako tudi nadaljevala. :) Saj je do junija, ko se bomo podali na počitnice še kar nekaj časa... :)

Včeraj smo na tradicionalnem božičnem koncertu zapeli pesem Angeli živijo, ki je navdušila publiko, ki je bila zbrana v nabito polni farni cerkvi.

In takrat, ko s pesmijo polepšaš dan nekomu, je izpolnjen tisti pravi namen petja! Vsaj zame! :)

 foto: marija :)

In jutri, v sredo, 28. decembra 2011, vam lahko polepšamo večer, če nas pridete poslušat, ko bomo zapeli še z dvema mladinskima zboroma. Ob 18. uri v Klubu Grajski park v Gornjem Logatcu! Vabilo :)

sobota, 17. december 2011

Moja stena je lepša!

No, ko sem konec septembra prišla iz potovanja po Španiji, sem Živi na dolgo in široko prehvalila flamenco, ki me je zares zelo navdušil.

Še danes se z mislimi rada vračam v takoimenovano Špansko vas, kjer smo si ogledali predstavo flamenca in (takrat še ilegalno ;)) poskusili sangrio. Flamenco me je veliko bolj navdušil, kot sangria, zares.

moja zelo amaterska slika..zgolj za spomin. :)



No, niti v sanjah si nisem mislila, da me Živa tako resno jemlje, da mi je stvar prav zares zelo všeč.
In teden dni pred mojim rojstnim dnem mi je v petek zvečer ob najinem skoraj rutinskem čaju rekla, da ima jutri "ful biznisa", mora cel dan slikat. Malce mi je namignila, da bom končno dobila tisto sliko, ki mi jo slika že od prvega letnika... :)

In prejšnji teden se je oglasila. Z rdeče-črnim platnom in vrtnico. Uau! Res nisem pričakovala česa takega!


Morala sem premisliti, kje bi bila najbolj opazna in bi hkrati najbolje zapolnila prostor. In po dveh probah in nekolikšnem premikanju gobelina, je dobila svoje mesto na steni nad mojim klavirjem.
Da jo vidim vedno, ko stopim v sobo, da me napolni s svojo rdeče-črno energijo, da vidim skrivnostnost ženske na njej in da se spomnim na Živo... :)


sreda, 14. december 2011

petek, 9. december 2011

Naj ne bo ti škoda časa!

...za prijatelje in ples!

TOP občutek! Ko veš, da bi se moral učiti filozofijo, ki jo jutri pišeš, pa te nekdo povpraša, kako si. In odgovoriš, ter z zanimanjem vprašaš nazaj. In začutiš, da bi bilo zelo dobro, če bi prijateljici namenil nekaj minut svojega časa (ja, čeprav bi se moral učiti.). In preprosto - povabiš na čaj. Pa kaj, če je ura že pol desetih!

Povem vzgojiteljici kam odhajam in dodam, da bom takoj nazaj.

foto: atijev arhiv :)

Potem pa prideš v svojo vzgojno nekaj minut prepozno in te vzgojiteljica opomni, da drugič le poglej na uro in pridi pravočasno nazaj. "Ja, Anita, bom, obljubim," skesano rečem, ji zaželim lep vikend in odhitim v sobo.

Pokličem prijateljico, s katero "govoriva 10 min", ki se pomnožijo s tri. :) Poveva si kar nekaj pametnih ugotovitev, opogumiva druga drugo in si obljubiva, da se bova kmalu spet slišali. :)

Sedem k mizi, zvlečem na plano (prefotokopirane ;)) zapiske za filozofijo, odtrgam še nekaj listkov iz kocke, hitro načečkam Talesa in še dva njegova kompanjona, si zapomnim zrak, vodo in ogenj, pogledam na uro, ki je pozna in si rečem, da bo treba spat.

Pogledam še na telefon, če se je na zaslonu znašlo kakšno obvestilce o sporočilu ali zgrešenem klicu. Kljub pozni uri.

In res. Pričaka me prijetno sporočilce.
Ta nekdo, ki je z menoj pil čaj, je bil tako zelo pozoren in mi za lahko noč napisal še SMS in mi rekel, da bo dovolj filozofije, da bo treba spat. :)

V mislih se zavrti še refren Pučnikove pesmi:

Naj ne bo ti škoda časa za prijatelje in ples!
Naj življenje razigrano pot ustvarja do nebes!
Ne z bogastvom, ne z močjo,
ne s prevaro, ne z lažjo...
Naj srce preprosto bo!

Z velikim veseljem odpišem, zaželim mirno noč in se počasi spravim v posteljo. Se Nevidnemu zahvalim za prijeten dan in vse ljudi, ki sem jih srečala, govorila z njimi ter počasi zaspim, z mislijo na to, kako je življenje lepo.
Ja, res je! Samo videti moramo takšnega!