sobota, 25. oktober 2014

Dragi Jože,

odkar pomnim, si sodil v našo družino in vedno, ko smo se pogovarjali o maminih in atijevih mladostniških letih, si bil opisan kot največji frajer, ki je hodil po šoli z walkmanom in popoldne z motorjem pod Skerco na cigaret.

Bil si prisoten pri samem rojstvu naše družine, ko sta si moja starša obljubila večno zvestobo in ti si stal zraven kot bogoslovec ter ju spremljal na začetku poti.

Ne vem, kaj se je dogajalo skozi leta do moje srednje šole, ko sem te tako malokrat videla, da sem te komaj spoznala, nikdar pa ne bom pozabila tvojega obiska v Želimljem, ko si me presenetil sredi četrtkovega popoldneva medtem ko sem hitela na plesne vaje za maturantski ples.

Že takrat si me po malem prepričeval, da morda bi pa kdaj prišla orglat v Bistrico pri Tržiču, kjer si bil župnik, vendar pa te je Previdnost pripeljala bliže. Po nastopu službe na Brezovici si rekel, da imaš dovolj organistov, da pa bi imel kakšnega kateheta. Si rekel, da bom morala v katehetsko šolo, pa sem ti odvrnila, da zakaj, če pa grem študirat teologijo. In tvoj izraz ob slišanem dejstvu je bil izraz veselja.

Res sem naslednje leto z veseljem prevzela svoj razred, ne da bi se zares dobro zavedala, kakšni otroci me lahko v njem pričakujejo, ti pa si vedel in si mi, novopečeni katehetinji, popolnoma zaupal. Hvaležna sem ti, da si verjel vame, čeprav sem te včasih obupana klicala, da ne morem več.

Ob začetku letošnjega veroučnega leta si mi po sestanku s katehetinjami zadovoljno rekel, da imaš  slovensko elito katehetov. Sama se nikoli nisem in ne bom čutila kot elita, mi je pa v veliko zadovoljstvo in neizmerno veselje, da si bil s svojim kolektivom tako zadovoljen in nam popolnoma zaupal ter nas z vsem srcem podpiral pri našem odgovornem delu in poslanstvu.

Kdo bi si mislil, da sem ti v torek pred veroukom zadnjič skuhala kavo? Vsakič sem to storila z velikim veseljem in vedno si rekel, da je dobra. Čeprav vem, da se je kdaj gotovo ponesrečila in bi lahko bila (še) boljša.

Prvič in zadnjič sva v torek skupaj stala pred bodočimi birmanci in še mene se je dotaknilo, ko si jim razlagal, naj prosijo Jezusa, da se jim med sveto mašo približa. Pričeval si Zanj, vedno z veliko vnemo in trdnim zaupanjem ter gotovostjo, saj si to, kar si oznanjal, tudi živel.

Še listek z Božjo besedo si vzel iz moje škatlice in rekel: "Ajde, Nežika, se slišva!" - kot vedno. A tokrat zadnjič.

Tvoje srce, ki se je ves čas iskreno razdajalo, je danes še mlado, a izmučeno, obstalo.

Hvala ti, dragi Jože, za vse priložnosti, spodbude, besede, ki si mi jih namenjal in tvoj čas, ki si si ga vedno znova kljub natrpanemu urniku jemal zame, za nas. Hvala ti za to, da sem se smela na Brezovici počutiti kot doma in bila vedno dobrodošla.

Trdno verjamem, da si v objemu nebeškega Očeta, ki ti je bil ves čas tako blizu in da se veseliš z vsemi svetniki ter da skupaj s Tereziko, ki ti je bila tako zelo ljuba, posipaš cvetje na zemljo.

Nekega dne pa, zaupam, se znova srečava na drugačni kavi!



torek, 21. oktober 2014

Projekt: darilo

Zame nobeno darilo, ki ga podarjam, ni pravo, če vanj ne vložim delčka svojega časa in energije.

Zato se včasih lotim novih podvigov malo prehitro in s preveč entuziazma posledično kaj (po domače povedano) zafuram.

Tako sem se tresočih rok učila pisanja na skodelice za poročno darilo, ki je bilo sicer mladoporočencema všeč, kakšna pa je kava iz dotičnih skodelic, pa še ne vem.


Potem pa sem po dobrih dveh tednih spet imela priložnost (in predvsem čas) nekaj v miru ustvarit in nastala je spodnja skodelica, ki je bila popisana z mnogo mirnejšo roko in malce bolj dodelano idejo.

Prejemnica je navdušena in kava iz nje je menda odlična. :)


Ideje za naslednji podvig še nimam, priložnosti pa bo dovolj. Komaj čakam! :)

nedelja, 19. oktober 2014

Kaj me osreči? #2

ena ura tišine. dober jogurt. sveža voda. nov lak za nohte. odprt cvet na orhideji. nepričakovan sms. skodelica dobre kave. sončni vzhod. povabilo na čaj. nova maskara. muffin(i). dober pogovor. zamuda (cilj včasih opravičuje sredstva!). nov besedni termin ali nova beseda v slovarju, ki ga piševa s cimro. lepa pesem. utrujenost (ker vem, da sem aktivna!). nasmeh na neznančevem obrazu. prijazna prodajalka. dež. voznik avtobusa, ki je odzdravil. šolska tajnica. ciklama na hodniku. prijateljičina fotografija. balerinke. zvončki na maminem vrtu. sveža limonada. esej, ki ga moram odpisati. misel za lepši dan. novo odkrita kavarna. navdušeno vreščanje na hodniku. sprehod v temi. krema za roke. labella. postelja. novi uhani. note, ki jih najdem v predalu. klavir. doooolg sprehod. stare fotografije. misel na morje. dobra knjiga. cimrino navdušenje. lizika. sončni žarki. nove nogavice. skutino pecivo. periodni sistem elementov. rukola. skupinsko branje maturitetnih knjig. dober svinčnik. mail od prijateljice. pogled skozi okno. milka z lešniki. žlica medu. pravi čaj. prijateljičina pisava na kuverti. ravnateljeve besede. rdeči listki. svež parfum. osvežilni robčki. nenajavljen obisk. sosedino trkanje po vratih. pižama. prijazna soseda. blog. cimra od prijateljice, ki jo srečam na čopovi. lep prstan. dolgi poletni večeri. zvezde. utrinki. dobra družba. najboljši prijatelji. iskrenost. dolgi nohti. pogled na odprto morje. dobra knjiga. lepa poezija. koncert klasične glasbe. stoječe ovacije po dobro zapeti skladbi. nasmehi otrok v zborčku. popisan planer. rdeča šminka. zelenjavna omaka. šopek rož. nočni sprehod po stari ljubljani. praznovanje rojstnega dne. počečkane note. potovanje nekam daleč. jesensko listje. pesek na morski obali. aloe drink. kinder maxy king. koledar. dnevnik hvaležnosti. celonočni klepet. sončna krema, ki diši. sveže umiti lasje. zrnca soli, ki ostanejo na koži po plavanju. dolg telefonski pogovor. dejstvo, da veš, da imaš prijatelje. mamin sms. novi čevlji. peščena plaža. moto piškoti. filane paprike. moj parfum. budnica. nov planer. hiter skok na Nanos. pogled na morje. sveža solata s tuno. klic v trenutku, ko sem klicoči osebi želela poslat sms. Lera, ki se rada certa. obisk frizerja. sestrin sms. bratova zahvala. človeška hvaležnost. prijateljičin karakter, ki konkurira tvojemu. dan, ko mi ni treba na faks. ustvarjalni navdih. papirčkanje in zlaganje in lepljenje. sprehod na grad. paket iz ebaya, ki me počaka na mizi. nov prijatelj. spontan klepet v trgovini. sončni žarki. indijansko poletje. zeleni čaj z jasminom. gospa, ki kramlja z menoj kot s prijateljico. balerinke sredi oktobra. toplo, sončno popoldne. objem prijateljice. spontan izlet. kava pri teti. nova narejena čestitka. novo življenje. dojenčkov vonj. coffee to go. ležerno kosilo v ljubljani. prijateljica, na katero se lahko vedno zaneseš. majhna presenečenja. zadnja isla v torbici. sprehod po tržnici. nasmejani neznanci. odmori pri kavomatu s kolegi. sms iz rima. želja po pospravljanju sobe. odkritje nove lepe pesmi. dejstvo, da ti komad, ki ga študiraš v zboru, postaja počasi všeč. dejstvo, da so cerkvena vrata odprta. orgelski čeveljci. prižgana sveča. knjiga, ki jo ponovno preberem.


foto: Ema,
Šibenik, 2014

torek, 14. oktober 2014

:)

Pri verouku z osemletniki.
Se pogovarjamo o svetnici Tereziji - Mali cvetki in omenjamo papeža.
Pa vprašam: "Kdo pa je naš papež?"
Otroci: "Papež Frančišek!"
Jaz: "Uau, lepo, kdo pa je naš novi nadškof?"
Ena od deklic: "Miran Stanovnik!" :) (- kandidat za župana v občini Log-Dragomer :)).

:)

Nedelja, na pevskih vajah z otroškim zborom:
se učimo novo pesem in jih pohvalim, pa rečem, da gremo še enkrat odpev.
Se usedem za klavir in odpojemo, nakar močno poči in na polno raznese eno ogromno žarnico.
Itak sem se sama najbolj ustrašila.
Potem pa ena osemletnica: "Neža, a veš, to nam je sam Jezus pokazal, da je res tuki z nami!" - sem ostala brez besed. Tako majhni, pa tako modri! :)

petek, 10. oktober 2014

Malenkosti, ki to niso

Zjutraj sem po dolgem času (reci piši: desetih dneh :)) zopet vstala spočita in nisem potrebovala cele  ure, da bi prišla k sebi, ampak sem že na avtobusno postajo odkolesarila v popolnoma prisebnem stanju.

V Ljubljani sem si sicer vseeno privoščila kavo za dobro jutro, ki je telo resda ni potrebovalo, odlično pa je dela duši. :)

Današnja doza za dušo. :)

Ko je šla druga (in obenem zadnja) ura predavanja h koncu, me je vest pobarala, zakaj zjutraj nisem dala knjige v torbo, češ, spet ti bo dolgčas na avtobusu. Ob misli na to, da je profesor zavlekel predavanje, sem se zdrznila, se hitro oblekla in odhitela proti Miklošičevi, da slučajno ne bi zamudila avtobusa.

Najprej sem srečala enega profesorja, ki je že kar precej v letih, pa vendar vedno točno ve, kdo si, ne glede na to, kje te sreča in s kom te sreča; se nasmeje in pozdravi. Hiteča sem mu zaželela prijeten vikend in mimo stolnice nadaljevala pot proti Mestni hiši.

Potem pa presenečenje. Grem mimo škofije in nekaj metrov pred seboj zagledam škofa Jamnika, ki vzame iz vrečke knjigo in mi jo poda. Brez pozdrava: "Izvolte, za našo študentko!" Ko se skoraj onemela komaj uspem zahvalit, ga še vprašam, čemu mi to poklanja in pravi: "Ja, ker sem vas srečal! Berite, Neža, berite to, izjemna knjiga je! No, lepo bodte!" In potem je odhitel. Jaz pa tudi. Z nasmehom na obrazu.

Da je dobričina, sem vedela že prej, to (mi) je že kar nekajkrat dokazal. Ampak bolj kot to, da mi je prav on danes tako zelo polepšal dan, mi je noro lepo dejstvo, da smo zares vsi ljudje v svojem bistvu dobri. Lahko se odločamo za dobro in razveseljujemo ljudi okrog sebe. Zanemarimo dejstvo, da je g. Jamnik škof - vsak od nas bi lahko naredil nekaj takšnega in človeku, ki ga sreča, nekaj poklonil. Tudi človeku, ki ga ne pozna. Pa ne rabi bit to knjiga, ali pa sploh karkoli materialnega. V resnici je vse samo stvar naše odločitve - biti ali ne biti prijazen.

Kakorkoli obračam in čeravno se mi včasih za trenutek zazdi, da je svet pokvarjen in se sprašujem, kje se je izgubila tista dobrota, ki nam je vsem (bila) položena v naše bistvo, se mi vedno znova dokazuje to, da je mnogo dobrote med nami. Da so na svetu, okrog mene, resnično dobri ljudje, ki se odločajo za prijaznost. Ki jim ni mar, ker vedo, da bodo kdaj (ali pa mnogokrat?) poteptani, razočarani in prizadeti, ampak gredo naprej, s pokončno hrbtenico in z jasnim ciljem. Na svoji poti pa osrečujejo ljudi.

In včasih je dovolj že samo to, da človeka srečaš na ulici, ga pozdraviš in mu zaželiš lep dan.

To so malenkosti, ki štejejo. To so malenkosti, ki to niso.