sreda, 26. november 2014

Še vedno

Še vedno sem,
še vedno diham in tekam sem in tja,
hodim na kave - spontane in dogovorjene.

Obiskujejo me prijetni ljudje,
me presenetijo s čokolado,
me peljejo na palačinke
in me zbujajo z lepimi sms sporočili.

Čas kar brzi mimo
in želim si ga ujeti v dlani -
pa mi ne pusti.

Zato mi preostane le to,
da živim za trenutek,
da iz njega potegnem največ,
kar lahko in da si ga vtisnem v srce.

Življenje je lepo in resnično sem hvaležna,
da me obdaja tolikšna lepota.


četrtek, 13. november 2014

:)

Pri verouku s četrtarji.
Se pogovarjamo o tem, kako si predstavljamo nebesa.
Pa pravi K.: "A veste, gospa, ko prideš v nebesa, ima gor vsak svojo hiško. Ampak Jezus ma pa kr celo graščino!" :)

sobota, 08. november 2014

Pet od desetih

Starša desetih otrok sta me poprosila, če bi počuvala na mlajših pet. Za štiri urce.

Seveda, z veseljem.

Niti nisem razmišljala, kako bo šlo; vedela sem, da bodo pridni.

A česa takšnega nisem pričakovala.

Samostojni. Prijazni. Spoštljivi. Vljudni. Pripravljeni pomagat.

Sami se zaposlijo. Vse pospravijo za seboj.

Drugošolka pravi, da nam bo recitirala pesmico, ki jo bo morala v ponedeljek še v šoli pred razredom.

Najmlajši, ki šteje dve leti, se sam igra, vmes nekajkrat pogleda skozi okno in pomaha vlaku, pa prikoraka v kuhinjo, prosi za par požirkov soka in se spet gre naprej igrat.

Ko se kuha kosilo, se vsi spravijo v kuhinjo, pripravijo delovno površino, zložijo posodo v stroj, si prinesejo pručke, vzamejo nož in delajo. Si med seboj pomagajo in se opomnijo: "Pazi, da se ne urežeš!" Naredijo kašo za v juho, pripravijo pogrinjke, predlagajo, da vzamemo drugo posodo za krompir. Vprašajo, kaj naj še naredijo, ko jim zmanjka dela.

Pa še in še. Pravi užitek je bilo biti varuška danes dopoldne.

Hvala za priložnost in zaupanje, B. in M.!

In moj poklon - ponosna bom, če mi bo v življenju uspelo vzgojit moje otroke vsaj približno tako, kot so vzgojeni vajini.

Jesensko listje

Lepo škrlatno je drevo,
ko hladen veter veje,
v vseh barvah zažari jesen,
a sivo je nebo.

Jesensko listje, kam hitiš?
Ujeli bi te radi,
ko z vetrom rajaš in vrtiš
kot zlato se kolo.

Ječijo veje in drhte
brez pisane odeje,
kako jih zebe brez kopren,
ko pride k nam jesen.

(Joseph Haydn)


četrtek, 06. november 2014

Več od šestih mesecev

Na videz kratko obdobje, eno leto, a ko pomisliš, kaj vse se lahko v tem času zgodi, se ti v mislih odvrti film zadnjega leta in zastane ti dih.

Koliko trenutkov, koliko spominov.

Nepreštete množice SMS sporočil, prečvekane minute na telefonu, toliko pogovorov dolgo v noč.

Kakšna pregreha z mentolom tu in tam in ponovno odkrivanje tople vode po tem, ko je bila že tisoč-petsto-sedem-in-šestdesetkrat pogreta.

Kava s cimetom mimogrede in kava s cimetom takrat, ko te ob njej nasmeji, čeprav se tebi zdi, da se v življenju ne boš niti nasmehnil več.

"Ne nosi mi vrtnic!, prinesi mi rože."

Pravo prijateljstvo, ki se rodi v neobveznem in bolj kot ne spontano dogovorjenem kosilu sredi novembrskega dne.

In potem raste.

In poruši vse tiste psihološke teorije, da če traja več kot sedem let, traja vse življenje.

Ker traja vse življenje, če traja več od skrivnostnih šestih mesecev ...