torek, 30. september 2014

Nov začetek

Poletje Počitnice se zaključujejo in jaz se poslavljam od njih.
Dani so mi bili trenutki svobode, zanimive izkušnje in prijetni spomini.

Prihaja čas, ko se bom spet oblačila po plasteh in se (skoraj) vsako jutro odpeljala v ljubljansko kotlino (in nemalokrat tudi meglo).
Pričakujoč, da se bo vsak dan nekaj lepega zgodilo.
Občudujoč rože na tržnici v prestolnici.
Hiteča sem in tja, obenem pa vedno pripravljena na dolge pogovore ob kavi. Ali dveh. :)

Pripravljena na nova znanja in nova spoznanja,
z željo po dobro izkoriščenem času.

In hkrati se puščam presenetiti tistemu, kar me v tem letu skrivnostno pričakuje.

Lepo in malo manj lepo.

S čudovitimi ljudmi, ki vrtijo moj svet.

Dobrodošel, oktober; dobrodošlo, novo akademsko leto. :)


nedelja, 28. september 2014

Hvaležna

Včasih pride tak dan, ko obsedim in obnemim. Dan, ko se ponovno zavem, kakšen dar je vse to, kar počnem in kako zelo sem za to hvaležna.

Ne znam opisat občutka, ki me preplavlja, ker so to neopisljive stvari, ki jih iz dna srca privoščim vsakomur.

Ustvarjanje glasbe z otroki, najbolj čistimi in čutečimi bitji na svetu, skupaj z ljudmi, ki so zame cel svet, je preprosto kot raj na zemlji.

Hvaležna sem.

Ker me Življenje vedno znova preseneča in razvaja in ker sem tako zelo Ljubljena.


ponedeljek, 22. september 2014

Španija: pred, med in po

Letos ni bilo casa, da bi ze pred pevskim popotovanjem kaj zapisala, zato pa to pocnem sedaj, ko ze preko 10 ur sedimo na busu in bomo kmalu preckali spansko mejo. Ko smo se v Logatcu napokali v cednega modrega mercedesa, smo si razdelili lunch pakete in se odpravili. Dejan nas je opozoril na "cesto spred in zad naslednih 20 ur". :) Kitara se je kaj kmalu oglasila in sprosceno petje se je slisalo tja do 11. ure zvecer, ko smo po postanku za nezaspane v dvd player dali Mission in mene ob prvih taktih Gabrielove oboe ze ni bilo vec. Ostali so menda vztrajali se pri naslednjem filmu, za katerega pa ne vem niti naslova, ker so sedezi v modrem lepotcu tako udobni, da sem zares odprla oci sele na postojanki za toaleto malo cez sedem zjutraj, ko smo ze vonjali morje in trgali sivko.
Avtobus sluzi tudi kot pevska dvorana za vajo na kolesih, tako da nam tekmovalni program ne uide niti na poti.
Pred pol ure smo imeli ze kosilo in sedaj nas caka se dobri dve uri do Lloret de Mara, ki je nasa danasnja koncna destinacija. Na levi vidimo morsko obalo, pred in za sabo pa se vedno sivo cesto. Miha predstavlja nas letoviski kraj, ki nas bo gostil naslednjih 5 dni.
Vreme zaenkrat je toplejse kot doma, oblacno brez dezja.
Komaj cakamo check in, da se razpakiramo in poskusimo, ce je morje se slano. :)
¡Hasta luego!

***
Zgornje vrstice sem zapisala na poti v Lloret de Mar in potem kljub mnogim spodbudam moje drage soaltistke Lucije zanemarila pisanje poročila.

Zato bom danes na kratko skušala zaobjeti naše dni, ki smo jih preživeli ob Costa Bravi in podoživet občutke, ki so mi bili dani v teh nekaj dneh.

Ves čas nas je razvajalo toplo sonce in nebo, ki ni puščalo (razen enkrat ponoči).

Zalogo isla mintov smo imeli dovolj veliko, da nismo vseh polizali. :)

V sredo smo imeli stojnico, na kateri smo predstavljali naš zbor in domovino. Obiskovalce smo razvajali z domačo potico, medico, medenjaki in medom. Lahko si mislite, kaj je najprej pošlo. :)

Tekmovalni program smo odlično odpeli v sredo zvečer, v zelo akustični cerkvi v Lloret de Maru, ki nas je razvajala s krasnim odmevom. Ko smo se objeli in si čestitali za super odpet repertoar, smo pospravili koncertno uniformo in še na plaži, v mraku, odpeli nekaj pesmi ob kitari. Nekateri smo šli gret postelje prej, drugi kasneje, smo pa v četrtek vseeno po večini okupirali modrega lepotca in se odpeljali na Monserrat, se razvajali z lepim razgledom in pogledom ter nato obiskali še Barcelono in od zunaj občudovali Sagrado Familio (ki je pred tremi leti izgledala drugače :)).
Zvečer smo v Lloret de Maru še skočili v morje in uživali v plavanju med visokimi valovi Sredozemskega morja.

V petek smo ves dan pohajkovali po najbolj znani barcelonski ulici Rambli, se razvajali ob pogledu na barcelonsko marino, šli v trgovince in malo po 17. uri zapeli v barcelonski katedrali. Ta sicer ni postregla s krasnim odmevom, smo pa vseeno dali vse od sebe in navdušili poslušalce.

Sobota se je začela z dobrim hotelskim zajtrkom in odlično kavo, nadaljevala pa pevsko. Ob 12. uri smo pred cerkvijo odpeli malo manj kot enourni program in mimoidoče navdušili s harmoniko, plesom polke (ki jo tujci prav hecno plešejo :)) in Katalonce razvneli z njihovo Marieto Cistellero. Nad našo izvedbo so bili navdušeni in takrat je v naš "klobuk" padlo kar nekaj kovančkov.

Po kosilu je večina odhitela na plažo, ob 17. uri pa smo se zbrali pred mestno hišo, kjer so razglasili rezultate tekmovanja. MePZ Adoramus je prejel dve zlati plaketi - v kategoriji sakralne glasbe 93 točk, v kategoriji katalonske ljudske glasbe pa 91 točk in nagrado za drugo najboljšo uvrstitev v kategoriji.

Dolgo smo ploskali še ostalim zborom ob prejemu njihovih plaket, ob koncu pa prisluhnili še zmagovalnemu zboru iz Islandije, ki je upravičeno absolutni zmagovalec.

Po večerji smo odhiteli proti dvorani, kjer je bil zaključni koncert in je vsak sodelujoči zbor odpel dve pesmi po lastnem izboru. Tako smo na lep način pevsko zaključili bivanje v Španiji, naslednje jutro pa zložili potovalke v avtobus in se odpeljali proti domu.

Proti večeru smo se ustavili v Monaku in si ogledali razkošje bogatije (ter se čudili vsemu videnemu), potem pa pomahali morju in na avtobusu vsakemu izmed pevcev uresničili glasbeno željo. Moje glasilke so se nekje na drugi četrtini avtobusa vdale, ostali so vztrajali do konca. S svojo sproščenostjo in humorjem je pevski del popestril naš kitarist Miha, vmes zamenjal struno in nekajkrat zaprosil za EPP. :)

Ob 23.30 so sledila "dnevna poročila", ko smo se zahvalili vsem glavnim krivcem za naš uspeh in organizatorjem potovanja. Potem smo se po radijski zvezi povezali še z gospodom iz Gliwic (to je bil spet naš vedno zabavni Miha) in se do solz nasmejali. Za dozo smeha je poskrbel tudi predsednik Dejan, ki je povedal, da radijska postaja ob 24h avtomatsko preveže na Radio Ognjišče, ko je na sporedu samo še molitev. Takrat smo se zahvalili za prijeten teden in se priporočili za varno nadaljevanje poti ter srečen povratek domov.

Zbudila sem se ob 4.30, ko sem pogledala na desno in ugotovila, da smo na Uncu in da bi bilo dobro zbudit mami, ki mi je obljubila, da me pride pobrat.

In tako se je ob 4.40 naše popotovanje zaključilo.

Obogateni za  lepe spomine in utrjene prijateljske vezi pa že zremo proti novim projektom, ki nas čakajo in se jih veselimo.




fotke so last Bojana :)

torek, 09. september 2014

9. 9.


Ne spomnim se, kdaj sta jo prinesla domov, ker mi je bilo 21 mesecev.

Spomnim pa se, da je imela rada dudo in da ji,
ko je začela govorit, ni bilo ime Marija, ampak Vavi.

Že takrat je bila rada šefica in to se do danes ni spremenilo. :)

Samo malo starejši sva, odraslejši, zrelejši in odgovornejši.

Pa še vedno enaka otroka, ki ju pestujeva v najinih srcih.

In jima včasih dovoliva, da prideta na plano.

Vse najboljše, Meri! ***

sobota, 06. september 2014

Preveč

Preveč misli,
preveč idej,
(pre)poln email,
velika zaloga novih papirjev,
lepi novi satenasti trakovi,
refresh na pinterestu,
tisoč stvari, ki bi jih rada naredila
in še ne-začeta snov iz metafizike.

Nadaljevanje je verjetno jasno.

Samo še 9 dni.
Potem pa bo.
Čas za vse tisto,
kar gre zdaj na stranski tir.

Rožico sem pa ujela na Lošinju.
In jo "narabutala" in podtaknila
doma v korito.
Pa se je prijela in raste. :)

sreda, 03. september 2014

Hodi ob meni

Ne hodi pred menoj,
morda ti ne bom sledil.

Ne hodi za menoj,
morda te ne bom znal voditi.

Hodi ob meni
in bodi moj prijatelj.

~Albert Camus

foto: Helena

ponedeljek, 01. september 2014

Prvi september


Mesec, ko imam še počitnice,
pa se bom vseeno tudi učila.
Za še zadnji izpit.

Mesec, ko se bomo z zborom
spet šli potepat.
V Lloret de mar in Barcelono.

Mesec, ko bom spet šla za kateder.

Mesec, ko bom spet videla
vse moje pevčke otročke na kupu.

Mesec, ki mi je zaradi študentarije
postal tako zelo ljub.

Mesec, ko sem doma
in zjutraj v miru pristavim za kavo.

Mesec, ki bo prinesel jesen,
ki bo vse odela v lepe, tople barve.

Mesec, ki prinese vreme,
da lahko nosim šale,
brez da bi me ljudje na ulici hecno gledali.

Mesec, ki mi daje šanse,
da hodim na spontane obiske
in na kavo s cimetom. :)