sobota, 30. november 2013

Adijo, november

Obljubim, tole napišem in potem neham jamrat.
Ker...je danes 30. november in ker se jutri začne...veseli december.

Na živce mi gredo lučke v Ljubljani, ki jih postavljajo že od 4. novembra (ne lažem, točno se spomnim, da so takrat začeli, ker sem svoji prijateljici Heleni, oboževalki veselega decembra, poslala SMS, da so začeli s slavnim pohodom), na živce mi gredo smrečice, ki so v Nami že...sigurno že od 13. novembra, in na živce mi gre, da se iz decembra dela tak pomp.

Da se ne bi narobe razumeli...zame je december tako ali tako najlepši mesec v letu (ker so takrat najčudovitejši prazniki, z osebnimi vred ;)), ampak ne razumem vse te norije okrog lučk in stojnic in ne vem še česa. V prvih dneh decembra se naveličam Ljubljane in potem se mi konec decembra, ko bi šla v mesto pogledat, kaj se dogaja in spit kakšnega kuhančka, preprosto ne da it.

Zame je december mnogo lepši brez lučk, ampak s svečko, prižgano na mizi in z vročim čajem s cimetom v roki. Veliko lepši december je zame, ko s sestrama in bratom postavljamo jaslice in božično drevo - samo en ali dva dni pred božičem. Čudovito je, ko iz kuhinje zadiši po potici in ko gredo svečke na adventnem venčku h koncu.
Vesela sem vseh drobnih pozornosti, ki mi jih ljudje okrog mene namenijo, najbolj pa sem hvaležna za čas, ki mi ga podarijo.
Uživam v ustvarjanju božičnih voščilnic, ki jih potem na roke napišem in odpošljem sorodnikom in prijateljem, ki so daleč. Krasno je, ko pripravljam božično-novoletna presenečenja za meni ljube ljudi in v vsakega vložim svoj čas in razmišljam o ljudeh, za katere tisto nekaj malega pripravim.
In to je zame veseli december. Brez lučk, brez norije, brez nepotrebnega kranclanja. In to bi lahko bil zame vsak mesec...

četrtek, 14. november 2013

Srce

Če bi si kupila vse knjige, ki si jih dejansko želim imeti na svoji knjižni polici, potem lahko zapravim...veliko denarja.

In zato hodim med luknami v knjigarne, kjer listam knjige in nafutram svojo dušo.

Včeraj sem čakala mojo drago Julijo in spet zavila v Konzorcij. Ustavila sem se pri slovenskih poetih. Prijela v roke Pavčkovo zbirko in hlastala. Brala in se zopet čudila temu, kakšen mojster besed je bil. Povezal jih je v nežne stavke, ravno pravšnje, da vsakega posebej začutiš in da ti takoj zlezejo pod kožo.

Včeraj sem si obljubila, da bo Pavček kljub vsemu dobil mesto na moji polici. Z vsemi svojimi zbirkami.

Za vas pa njegovo Srce. Ker sem ga včeraj trikrat prebrala, potem pa zaprla knjigo, zaprla oči in nekaj trenutkov samo uživala.


Tone Pavček
SRCE

V srcu, če je ta pravo, je zmeraj prostora 
za mnogo (tisoč in več) lepih stvari, 
ki jih ljubiti mora 
vse, kar živi. 

Vanj pridejo čez dolgo ali pri priči 
kot sonce v sončnico, 
kot žarek v žarnico 
trate in trte, drevesa s ptiči 
in kakšno samotno brez njih, 
in vetra dih, 
vanj se naseli že čisto zarana 
mama 
in oče tudi, če se ravno potrudi, 
potem pa pride nekega dne 
v to srce 
deklica, bog ve od kod in zakaj 
k tebi poslana. 

Z njo je prostor v srcu poln 
in čudno vznemirjen, 
kot da prišlo je z njo 
vate celo vsemirje. 
In potem krožiš, zvezda med zvezdami,
nad hišami, polji, nad cestami,
krožiš kakor brez težnosti,
a poln nežnosti…


foto: Ema
Lošinj, 2012

sreda, 06. november 2013

Prijatelji

Rada imam ljudi. Zelo rada imam svoje prijatelje. In med njimi najraje tiste, ki so spontani. Tiste, ki se smejejo brez zadržkov, ki bruhnejo v smeh sredi ulice, tiste, ki brez pomislekov vprašajo tisto, kar jih zanima. Prijatelje, ki povedo, kaj si mislijo in ti s svojo držo in življenjem dajejo zgled. Ki ti mimogrede rečejo, da delaš narobe - pa ne zato, ker bi jim šel na živce, ampak zato, ker vedo, da je to slabo zate. Tiste, ki ti nenačrtno dajejo izziv in te (nenačrtno) spodbujajo k temu, da rasteš. Da postajaš boljši človek. Vsak dan sproti in vsak dan znova.
Hvaležna!



sobota, 02. november 2013

Srečanje sestričen rodbine Milek

Lani smo se dobile spontano.
Letos pa smo srečanje sestričen rodbine Milek načrtovale.

V ponedeljek sem vsem 7 puncam, ki še spadajo pod naziv "sestrične rodbine Milek" (tj. moji dve sestri, pa 4 sestrične iz ene familije, pa 1 sestrična iz druge familije :)), poslala sporočilce, da se dobimo v petek zvečer pri nas. Povabila sem še k peki česa dobrega, obljubila pa sem čaj in nekaj zdrave ženske zabave.

Z Emo sva spekli muffine in naredili še zastavice :), na travniku sem (1. 11.!) nabrala cvetje, v drug kozarec smo prižgale svečko, zavrele vodo, v dnevno prinesle veliiiko škatel čajev in naš večer se je začel.

Krasno smo se imele. In še bomo ponovile. :)


 fotke so pa Helenine. :)