nedelja, 28. oktober 2012

Osemkrat prvič

Vse je enkrat prvič, mar ne?

Pogleda prvi zobek na dan.
Narediš prve samostojne korake.
Pokličeš: "Mami!" - da ona niti ne ve, če je res prav slišala, ker jo je njeno dete prvič samo poklicalo s tem vzklikom.

Ko pa si malo starejši pa se ti prvič dogajajo drugačne stvari.

Lani marca sem prvič pozabila pomembno stvar na vlaku (o tem v prihodnji objavi).

Včeraj sem prvič zjutraj doma pozabila telefon, ker se mi je tako mudilo, da sem pomislila le na torbo, denarnico in termovko s kavo in hitro zdivjala ven. Šla sem za cel dan in bila posledično cel dan socialna z ljudmi, ki so bili okrog mene (ati pa mi je rekel, da se je moj telefon sedaj končno malo odpočil ;)). In prav fino sem se počutila brez njega.

Danes sem prvič čisto zares dirigirala otroškemu zborčku pri sveti maši in moram reči, da je bilo (za prvič) prav fajn. Otroci se bodo pa verjetno kmalu naučili, da če bolj na široko in veliko pogledam, to pomeni, da morajo več dat od sebe in zapet iz srca. :)

Ja, seveda, enkrat je tudi tisti prvič, ko te konec oktobra preseneti sneg.

In enkrat, prvič in zadnjič se zgodi stota objava na blogu. :)

Juhu!

Čudovito popoldne vam želim! :)


torek, 23. oktober 2012

Keywords 1

Na nekaterih drugih blogih, ki jih bolj ali manj redno prebiram, sem že večkrat opazila, da na vsake toliko lastniki blogov objavijo keyworde, preko katerih obiskovalce pot vodi do njihov zapisanih misli in razmišljanj.

Sama sem v našem super bloggerju tudi to rubriko večkrat pogledala že od samega začetka bloganja, zadnje čase pa se včasih res nasmejim določenim besednim zvezam, ki jih ljudje vpisujejo v iskalnike in jih le-ti pripeljejo na tole spletno mestece. :)

Spodaj jih je nekaj - tistih, ki so me nasmejali in tisti, ki so me začudili. Pa seveda tisti, ki so bili vtipkani najbolj pogosto. :)


verjamem v sonce - jaz gotovo, a ti tudi?

želimlje-španija - bila je čudovita ekskurzija lanskega septembra. :)

misli - ... si šele na pol poti, ki si jo sposoben prehoditi.. - takrat, ko ne zmoreš niti koraka več!

odvisnost od kave - želim si, da je ne bi bilo, pa kaj, ko kava tako omamno diši in ima predober okus!

sonce misli - ali misli o soncu?! ;)

blog verjamem v sonce - ja, tudi tako me najdete. :)

prstana - enkrat sta pa res bila na fotografiji pod objavo, ja.

pridiga v stični janez rus - res je bila lepa in se je dotaknila marsikaterega srca. Tudi mojega. :)

feri lajinšček sonce - mimogrede; Lainšček. Brez J-ja!

ti zaželeti dobro jutro - prav vsako jutro!

pracka pika - pojma nimam, kaj bi to pomenilo?!

cigan ludvik - zelo prijeten možak, ki je pred dobrim letom eno popoldne delil z nami. :)


ponedeljek, 22. oktober 2012

:)

13. oktobra zadnja objava...
Uf, daleč daleč je že ta 13. oktober, pa se mi je v tem času zgodilo ogromno lepih stvari. Vsak dan sem želela kaj zapisati tudi na tem mestu, pa nisem našla besed, s katerimi bi opisala vse, kar se mi dogaja.
Na poseben način sem preživela čisto vsak dan, ki je minil od takrat in niti za enega mi ni žal, da je bil tak, kakršen je pač bil.
Dogajajo se mi lepe stvari, okrog mene so super ljudje, vesela sem, srečna sem.
Počutim se blagoslovljeno!
V zadnjih dveh mesecih opazujem, kako se moje življenje po delčkih sestavlja skupaj v eno veliko smiselno celoto - če ga le želim živeti v vsej polnosti in vsakemu dnevu dati priložnost, da je najboljši.
Pa ti, mu boš dal/a priložnost, da bo (ta dan) najboljši?


sobota, 13. oktober 2012

Hvala :)

Tale teden sem precej razmišljala o tem, kako dobre ljudi imam okrog sebe.

Ni jim težko dvignit telefona, ko pokličem, ni jim težko odpisati na SMS, ni jim težko z mano it na Pediatrijo med otroke, ki so tam in je za prenekatere bolnišnica njihov dom, ni jim težko v knjigarni naročiti knjigo še zame, ni jim težko poslušat, ko se vsa razburjena in tečna pritožujem, ker mi določene stvari res pohodijo še najbolj trpežni živec.
In še več: sami pokličejo, napišejo: "Neža, si že kaj boljše?"
Vprašajo, kako sem, kako mi gre, kaj počnem, kako se imam.
Srečam znane ljudi na ulici in me pozdravijo z nasmehom na obrazu, srečam bivšo cimro in priteče in me objame.
Preberejo kakšno stvar in napišejo, da čutijo z mano. Povejo svoje stališče in me opogumijo. Me podprejo in so z mano.

Ni to vse, kar mi super ljudje v moji bližini dajejo, je pa vsekakor tisto, kar se mi je v tem tednu najbolj vtisnilo v spomin in kar je grelo (in še kar greje :)) mojo dušo.

Tole je taka javna zahvala. Za vse tiste, ki ste se v zgornjih vrsticah našli.
(Če sem koga ali na kaj pozabila, nisem namerno. Informacije in besede so deževale same od sebe...)

vi zagotovo boste v mojem!

nedelja, 07. oktober 2012

Življenje vozača v prvem tednu

V ponedeljek sem začela živeti popolnoma novo življenje in sicer: življenje vozača. Priznam, tole zgodnje vstajanje me je kar iztirilo, saj je zame, kot razvajenega domovca, vstajanje ob 6. uri zjutraj (ali pa še par minut prej) popolnoma nov pojav. Računam na to, da se bom v naslednjih nekaj tednih pač privadila na to in začela popolnoma uživat v novem stilu življenja. :)

Tole vozaško življenje pa me je že v  prvem tednu tudi pozitivno presenetilo. V torek zjutraj sem kljub - zame - zgodnji jutranji uri šla na avtobus približno nasmejana in zbujena in seveda ob prihodu in "čekiranju" kartice pozdravila gospoda voznika. Deležna sem bila le njegovega zbeganega pogleda (nemara zato, ker se mu to ne zgodi velikokrat ali pa vsaj ne ob tako zgodnji uri?), se nasmehnila in šla poiskat prost sedež.
Drugo jutro, torej v sredo, sem spet odšla na avtobus in ob prihodu nanj ponovno pozdravila (istega voznika, kot prejšnji dan), ki mi je tokrat odzdravil.
Tretje jutro, v četrtek, sem spet prišla na avtobus in doživela veliko presenečenje: še preden sem uspela pogledati šoferja in zaželeti "Dobro jutro", me je že on sam od sebe pozdravil in se mi na široko nasmehnil (bil je isti voznik, kakor prejšnja dva dneva). Seveda sem mu z velikim veseljem tudi jaz zaželela lep dan in vrnila nasmeh. Moja pot proti fakulteti se je tako začela z gromozanskim nasmeškom na obrazu in dobro voljo.

Ne delam si utvar, da sem ga česa naučila, sem pa zelo vesela za to, kar se je zgodilo. Ker ljudje smo družabna bitja in zares neprijetno je, če se s človekom, ki ga srečaš vsak dan, točno veš kdo je in zakaj je tam, ne pozdraviš.
No, morda je pa samo meni neprijetno? Srčno upam, da ne.


sreda, 03. oktober 2012

Izbira. Moja izbira.

Saj veste, kako gre mnogo stvari v življenju, a ne?! - Ja, tako, da se moramo (ponavadi) odločiti za eno izmed dveh (ki naj bi bila lažja, preprostejša, primernejša in še vse ostalo, kar bi ji načeloma lahko pripisali, da bi se hodeč proti cilju kar se da dobro počutili in uživali).

Včasih izbiramo med dvema potema in za nobeno od njiju ne vemo, kaj nas čaka na kateri izmed njiju, poznamo le (približen) cilj. Ne odločimo se vedno za našo pripravljenost primernejšo varianto (in kajpada to ugotovimo malce prepozno...), najraje bi ubrali kakšno bližnjico, a verjemite - do cilja, ki je vreden našega obiska, ni bližnjic. Včasih ta pot, po kateri smo se odločili hoditi, postane strma in težka, pa vendar to še ne pomeni, da je napačna. Luč obstaja na tej poti, le poiskati jo moramo in jo prižgati. V sebi. Ali pa se le razgledati okrog in morda za nasvet povprašati koga mimoidočega, morda še bolje - poiskati kakšno (ne)očitno markacijo... :)

saj veste, markacije so za to, da se ne izgubimo! ;)