torek, 29. april 2014

Malenkosti, ki to niso

Ob Blaževi smrti smo na faksu darovali sveto mašo zadušnico. Dekan, prof. Gostečnik, je med pridigo poudaril, da smrt ni zanj, ampak za nas. V vsej svoji razsežnosti, bolečini, solzah, vprašanjih.

Konec koncev smrt tudi zbližuje ljudi.

Blaževa smrt me je tako pretresla, da zares ne vem, če bo kdaj prišel dan, ne da bi se spomnila nanj in se ne bi vprašala: "Zakaj?" - pa vem, da verjetno ne bom dobila odgovora.

Ali pa.

Vsak dan se mi pokaže kakšen nov odgovor. Vsaj mislim, da se mi.

Zavedam se, da moji sestri in mali veliki brat niso sami po sebi umevni.

Da ni samoumevno, da se zvečer na kavču Jožef stisne k meni, kot kakšen najbolj razvajen mačkon, ki se mu paše crkljat.
Ne znorim, ko se z Emo valjata po moji postelji in se žgečkata, zraven pa smejita in kričita. Pač pa si rečem, da morda lahko pride dan, ko mi tega smeha ne bo več dano poslušat.
Potrpim, ko moram Jožefa že tretjič vprašat, če je pozabil, koliko je ura in da smo se zmenili, da bo že pred pol ure ugasnil računalnik.
Se nasmejim, ko se Marija dere po stopnicah in me kliče, če ji grem delat družbo, ko bo ona jedla malico.

Malenkosti, a ne. Ki to niso.

foto: Tomaž Sokol

četrtek, 24. april 2014

Ko ugasne življenje

... mlademu človeku, fantu, ki je leto dni mlajši od tebe in si ga vsak dan srečeval na hodnikih fakultete - takrat se zopet zamisliš in obnemiš. Se vprašaš, kje je zagotovilo, da se boš jutri zbudil ali pa da te ne bo zbil avto.

Ponovno se zaveš svoje minljivosti in še enkrat ozavestiš, da ni samoumevno, da živiš.

Solze same od sebe polzijo po licu, pogovor med kolegi ne steče, le nemo se gledamo in čutimo drug z drugim.

Zbogom, Blaž! V večnosti te bom ponovno srečala - tako kot takrat, ko si nemo stal na hodniku pod stopniščem in čakal. S pogledom, ki ga ne bom nikoli pozabila.


torek, 22. april 2014

She was beautiful

"She was beautiful,
but not like those girls in the magazines.
She was beautiful,
for the way she thought.
She was beautiful,
for that sparkle in her eyes
when she talked about something she loved.
She was beautiful,
for her ability to make other people smile
even if she was sad.
No, she wasn’t beautiful
for something as temporary as her looks.
She was beautiful,
deep down to her soul."
- F. Scott Fitzgerald




ponedeljek, 21. april 2014

I did it!

Ko me je nekaj dni pred pepelnično sredo klicala prijateljica Špela, mi je med pogovorom navrgla dejstvo, da se je odločila za post od kave. O, Bog, sem pomislila, kako boš pa zmogla?! In je brez, da bi ji karkoli rekla, nadaljevala: Veš, Neža, post mora bit ornk odpoved!

Pa mi je dala misliti. Če je kaj odpoved, potem bo tudi zame to velika žrtev.
In sem bila sama s seboj v trenutku dogovorjena. Nič kave, nekaj več kot 40 dni.

Vmes je bila taka kriza, da so se mi sline cedile, v ustih sem imela občutek, da sem jo pred nekaj trenutki spila - pa je nisem.

Tudi obupala sem - skoraj. Vsakič, ko me je imelo, da bi vseeno naredila požirek, ko jo je pila mami, sem se spomnila, kako bom jezna nase, če to naredim. Dokazat si moram, da zmorem!

Prejšnjo sredo pa, ko je bilo le še nekaj dni do konca posta, me niti zamikala ni več. Niti v četrtek, niti v petek, niti v soboto. Vedela sem, da je bil namen dosežen. In velike noči nisem čakala zaradi kofeta. Pač pa zaradi vstajenja in odrešenja.

Je pa vseeno pasala po dolgih sedmih tednih! :)


Resno pa kavo še vedno jemljem.
Zelo resno. :)

Ni Ga tukaj!


Vstal je! Tako, kot je rekel ... :)

Moč praznikov, ki se dogajajo, je tako izjemna, da jih z besedo ne znam opisat. Občutki, ki so bili v zadnjih štirih dneh v meni, si zaslužijo poimenovanje s pridevnikom "izjemen".

Radost zmage nad smrtjo je zares neopisljiva in želim si, da bi jo vsak zmogel čutiti. Da bi vsakemu bilo dano. Pa ne le včeraj, morda danes. Ampak vedno, vsak dan.




četrtek, 17. april 2014

Že dve leti

Biti njena sestra je pravi blagoslov. Biti njena botra pa je še večji blagoslov.

Že dve leti je od takrat, ko sem jo ponosno pospremila do birmovalca in se iz srca veselila njene potrditve v veri.


sreda, 16. april 2014

Med tisoči bi te spoznala

Mila Kačič
MED TISOČI BI TE SPOZNALA

Med tisoči spoznala tvoj korak
bi v vseh mogočih ritmih nog hitečih;
in v sanjah še spoznala mirni dih
bi tvoj med tisoči pokojno spečih.

S temo v očeh bi tvoje lice našla,
z ušesi mrtvimi tvoj čula smeh;
če veter še tako bi pota zgladil,
bi našla tvojo sled v peščenih tleh.

Le beži pred menoj, le, kamor koli.
Čeprav na najbolj skrito pot zaviješ,
se vendar - kakor grešnik pred vestjo -
pred mojo mislijo nikjer ne skriješ.


petek, 11. april 2014

Lepe stvari

Nečesa ne razumem. In ne bom nikoli razumela.

Tega: kako ljudje lahko hodijo po svetu zagrenjeni, ko pa je okrog nas toliko lepega.

Prvi pomladni cvetovi. Sonce, ki zjutraj poboža lica. Sapa, ki zapiha in razmrši lase. Glasba uličnih glasbenikov. Smeh dveh prijateljic. Zaljubljen par. Listek, ki ti ga mami pusti na mizi, preden gre v službo. Tortica s prijateljico. Vonj nove knjige, ki je našla mesto na tvoji polici. Dojenček, ki ti zaspi v naročju. Prvi pomladanski šopek marjetic. Čebele, ki po dolgem zimskem spanju spet letijo. Lepa pesem na radiu. Kuža, ki te vsega oslini - ker te ima rad. Popoldanski klepet s sestro. Črni čaj iz lepe skodelice.

No, pa saj sem verjetno dovolj jasno povedala, da je okrog nas res malo morje lepih stvari, zaradi katerih je življenje zares čudovito.

Na nas pa je, ali bomo gledali pozitivno in iskali lepe stvari ali pa hodili okrog jezni na cel svet, ker se niti potrudimo ne, da bi videli lepote vsakdana. Ki nikakor niso same po sebi umevne.


petek, 04. april 2014

Velika sreča

Toliko enih misli je, ki mi polnijo možgane, toliko enih pesmi in melodij. Mnogi obrazi ljudi in v srcu tolikšna hvaležnost, ki je, verjamete ali ne, z besedami ne znam opisat.

Veliko se dogaja in v vsem dogajanju mi še vedno uspe ohranjat stik s samo seboj - kar me po eni strani čudi, ker sem se v tem obdobju leta doslej vedno izgubila. In potem spet našla. A letos je popolnoma drugače.

Ne vem, s čim sem si zaslužila toliko lepega in ničesar več ne morem dati v zameno, kakor da sem to, kar sem. In da se dam samo sebe popolnoma na razpolago. Z vsem kar sem in z vsem, kar mislim. Pa z vsem, kar počnem.

Čeprav se zjutraj mnogokrat zbudim utrujena, ker se nikakor ne uspem dovolj odpočit, grem vsako jutro dnevu naproti z zanimanjem, kaj bom lepega doživela. Koga bom srečala in s kom bom lahko pokramljala. Kdo od neznancev se mi bo na ulici nasmehnil in kdo od prijateljev bo poklical ali pa kaj napisal. Komu bom sama neznanec z nasmehom na obrazu in komu od prijateljev bom sama stisnila "Pošlji" - pa čeprav le s fotko ali pa tremi besedami v sporočilu.

In, veste, ne verjamem, da obstaja splošna vseživljenjska sreča. Verjamem pa, da lahko majhni srečni trenutki omogočijo veliki sreči, da se (tu in tam) tiho priplazi mimo.