Ko ugasne življenje

... mlademu človeku, fantu, ki je leto dni mlajši od tebe in si ga vsak dan srečeval na hodnikih fakultete - takrat se zopet zamisliš in obnemiš. Se vprašaš, kje je zagotovilo, da se boš jutri zbudil ali pa da te ne bo zbil avto.

Ponovno se zaveš svoje minljivosti in še enkrat ozavestiš, da ni samoumevno, da živiš.

Solze same od sebe polzijo po licu, pogovor med kolegi ne steče, le nemo se gledamo in čutimo drug z drugim.

Zbogom, Blaž! V večnosti te bom ponovno srečala - tako kot takrat, ko si nemo stal na hodniku pod stopniščem in čakal. S pogledom, ki ga ne bom nikoli pozabila.