nedelja, 31. avgust 2014

Zadnji avgust

se je začel na Primorskem, na hribu, od koder se je ponujal lep razgled.

Potem pa sem prišla domov in bila home alone. In poklicala teto, če se lahko povabim na tisto kavo ob treh.

Pa sem se še zadnjič v avgustu s kolesom odpeljala k njej, dobila kavo, jedla piškote od naše mame Ane, klepetala, fotkala rožice in se pustila razvajat.

In spet ugotovila, kako zelo je življenje lepo. In se odločila, da bom tudi sama nekoč ena super teta. :)






četrtek, 28. avgust 2014

Lep dan

je danes.

Tako zelo lep, da še sonce drugače sije in da bi se še Lera samo crkljala. Ker zanjo sicer ni opcije, da bi bila par minut pri miru. :)
foto: Ema




torek, 26. avgust 2014

Trojka

Ne, nisem igrala košarke (že dolgo ne, pa tudi kadar sem jo, mi ni šlo preveč dobro od rok :)).

Danes, ko sva z A. ob kavi spet reševali svet, me je spomnila, da ima moj blog danes rojstni dan.

Takšen plan sem imela, še v nedeljo, da bomo v ta namen jedli torto (razlog je čisto upravičen, a ne?!), pa se je izcimilo drugače. Saj veste; človek obrača, Bog obrne.

Kljub vsemu pa sem naredila eno hitro torto. Kar tako, iz washija in malo črnega kulija. In strašno mi je všeč. Pa še obstojna je. In ni se mi treba sekirat, da bi se kje poznala.

Spet sem pomislila, zakaj je nastal blog in se natančno spomnila Tamarinih besed, ko me je nevede prepričala v to.

Ponovno in zopet in znova sem hvaležna in vesela, da ga imam.

In vam in vas, ker se vračate. In skupaj z menoj verjamete v sonce!


petek, 22. avgust 2014

Današnji dan

V sredo je bil en tak ... zanimiv dan.
Ko se ti v določenem trenutku vse zazdi nesmiselno in brez veze in ne veš, če sploh imaš cilj. Pa vseeno (naivno) verjameš, da ga ima Nekdo drug.

In ko se je vse zdelo že čisto izgubljeno in sem mislila, da bi bilo najboljše it spat, je A. napisala SMS ob 20.15, naj pridem v Ljubljano. Do 21.30, ko je šel zadnji avtobus, sem imela čas zmetat par stvari v vrečo, se hitro stuširat, umit in posušit lase in se odpravit.

Potem pa je bil lep večer. Sprehod po stari Ljubljani in potem še dolg klepet - do jutranjih ur.

Oh. Kako znajo prijatelji rešit cel svet.


Danes ... danes pa sedim za svojo pisalno mizo in študiram Pavla. Še malo, pa bo. Da bom šla lahko oktobra v tretji letnik. :)






13 stvari, ki jih močni ljudje ne počnejo

1. Ne izgubljajo časa, da bi se smilili sami sebi.
2. Ne prepuščajo drugim moči nad seboj
3. Ne bojijo se sprememb.
4. Ne izgubljajo energije zaradi stvari, ki jih ne morejo spremeniti.
5. Ne skrbi jih, da bi ugajali vsakomur.
6. Ne bojijo se premišljeno tvegati.
7. Ne objokujejo preteklosti.
8. Ne ponavljajo istih napak.
9. Ne zavidajo uspeha drugim.
10. Ne odnehajo po prvem neuspehu.
11. Ne bojijo se biti sami.
12. Ne mislijo, da jim svet kaj dolguje.
13. Ne pričakujejo takojšnjih rezultatov.


Tole je nekje sposojeno. Ne vem več, kje. Je pa včasih dobro prebrat. :)

sreda, 20. avgust 2014

Ni še čas

Huh, danes mi ne gre.
Kot mi ne gre že nekaj dni.

Pestujem misli,
jih obračam,
preoblikujem,
jih pošiljam proč.
Pa ne gredo.
Nočejo it.

Morda pa samo ni še pravi čas.



nedelja, 17. avgust 2014

Proti Međugorju in nazaj

In šest dni drugačnega ritma,
drugačnih "predavanj" in razmišljanja.

In ne glede na to, kam greš,
so prijatelji tisti,
ki vrtijo tvoj svet.



















Letošnji Lošinj

Šele danes sem uspela nabrat vse fotke na kup. Ampak evo, tu so. :)

Pajki ob sončnem vzhodu so na poti na Osorščico pogosti 

 in ustvarjalne urice so tudi na morju nepogrešljive.

 Sposodili smo si srf (na odpadu - in ga ob koncu dopustovanja vrnili),

 se kopali že ob šestih zjutraj



in se veliiiiko slikali. :)

 Praznovali smo god in obletnico poroke

ter za kratek čas posvojili vaškega razvajenega mačkona.

 Napisali smo kar nekaj kartic

 in igrali tarok. Pa niso bile vedno tako dobre karte. :)

 Kopali smo se tudi v dežju,
še raje pa takrat, ko je bilo nebo takole čisto po nevihti.

Pa drugo leto spet. :)

petek, 15. avgust 2014

Prvič - prilepljena na tla

Včasih malo mrknem. Ker so počitnice in ker počnem stvari, ki so mi všeč. Pa mi vseeno vzamejo veliko energije. Ampak se splača. :) Ker potem dobim toliko nazaj ... pa ne v fizičnem smislu. Sploh ne. Pač pa srečo. Zadovoljstvo, da sem nekaj naredila (tudi za koga drugega).

In dogajajo se mi stvari, ki se mi zgodijo prvič.

V tem tednu, recimo, sem dojela, da je sekundno lepilo zares sekundno lepilo.

Po tem, ko sem nekaj kratkih trenutkov stala ob plakatu, ki sva ga izpopolnjevali z Lucijo, sem ugotovila, da sem pritrjena na tla šele takrat, ko me je peklo že pol podplata in sem napenjala vse možne mišice, da bi se stopalo le ločilo od tal.

Potem sem se pa malo pocrkljala in si kupila svoje najljubše moto piškote. In ne, to pa se ni zgodilo prvič. :)


četrtek, 07. avgust 2014

Odprti filtri in še kaj

Res jih ni čez domačo posteljo, pravo turško kavo in domač tuš z dobrim curkom, ampak stvari, ki se dogajajo, ko se prej naštetim odpoveš, imajo poslanstvo spreminjanja življenja. Na bolje.

Tja sem šla s pričakovanji, da bo vse super, da bom čutila mir, da bom slavila, plesala in se na splošno imela več kot odlično. Pa se je, roko na srce, zalomilo že prvi dan. Ko je vse to padlo v vodo. Živčnost, nemir, otožnost, razdraženost, nič prav, zoprnost. Otopelost. Ljudje okrog mene, ki so mi včasih šli na živce in bi jih najraje poslala nekam, da bi lahko bila sama. Odtujenost od same sebe in nemir, ki je tako zelo seval navzven.
Potem pa se je v nedeljo stvar začela popravljati. Ko sem dobila tiste tri ure, ko sem res bila sama in sem naredila tisto, kar je čutilo srce. Šla sem pred Njo, pred Kraljico, ki je moja (in Tvoja) nebeška Mati in "odprla filtre". Kako dobro je delo! Poiskala sem stik z Njo, z Njim in posledično in postopoma tudi spet s samo seboj. Odprla srce.
Da sem lahko naslednje tri dni zares bila to, kar sem. Četudi so tekle solze, četudi sem včasih morala it preko sebe. Da sem lahko občutila veličino Ljubezni, ki me nosi na svojih rokah. Da sem lahko govorila o stvareh, za katere sem mislila, da nimam poguma in da sem se uklonila in dovolila, da se zgodi Božja volja - in s tem dobila tudi potrditev, kako zares človeško čuteče in empatične duhovnike imamo v Sloveniji.

Vsakič se vse konča takrat, ko ravno postane najboljše. Ampak tako pač je. Morda zato, da se še bolj učimo cenit takšne dobre stvari. :)

Na poti domov sem realizirala občutke, jih premlevala in požirala solze. In dovolila miru, da se popolnoma naseli vame.


P. S. Se spomnite te objave? No, sedaj imam to fotko. :) Obema očitno manjka tudi kakšen dan vrtca. :D


Hvaležna.
Za lep teden.
Za brezmejno Božjo Ljubezen.
Za prijatelje.
Za življenje.
:)