ponedeljek, 30. september 2013

Rimini: zadnji dan

Sedaj, ko sedim tule, naspana in spočita, sploh ne vem, kje naj začnem. Toliko je lepih občutkov in spominov, ki ježijo kožo, da bi rada vse naenkrat zapisala, hkrati pa vsakega posebej podoživela in ga vtisnila v srce.

Včeraj smo zgodaj zjutraj (ob sedmih, op. a.) šli pozdravit sonce in morje. Morje se nam je pokazalo v vsej svoji razburkani veličini, sonce pa se je skrivalo za oblaki, ki so kasneje postregli s kar nekaj kapljami dežja.
Po jutranji telovadbi na plaži smo hitro pojedli zajtrk, ženske smo se napudrale, vsi smo se pražnje oblekli, pospravili potovalke in se zbrali v kavarni hotela na opevanju. Čutiti je bilo prijetno ščemenje in malce zdrave napetosti.

Don Dejan nas je še duhovno podkrepil na poti v dvorano in vključil povezavo s Predsednikom v nebesih.
Ko nas je šofer avtobusa dostavil do naše tekmovalne dvorane, smo dvakrat globoko vdihnili in se postavili v vrste ter počakali napoved. Stopili smo na oder, se spogledali z zborovodjem Marjanom, se nasmejali in zapeli. Odpeli, kot se šika. In vmes nekajkrat poškilili proti komisiji, ki je ob koncu našega nastopa imela nasmeh na obrazu in bila videti zadovoljna z našo interpretacijo in izvedbo.

V hotel smo se vrnili zadovoljni in nasmejani. Takoj smo zapeli zdravico za nas vse, nazdravili pa še na našega Miho, ki je praznoval god in na našega Marjana, ki si je to zaslužil s potrpežljivim delom in globoko predanostjo vsemu temu, kar počne. Tudi takrat, ko pridemo na vajo malce slabše volje in takrat, ko fušamo. :)

Ob dvanajstih smo šli k sv. maši, ki je bila prav prijetna, na koncu pa so nam zapela dekleta iz Poljske, ki so v svoji kategoriji prepričljivo zmagala.
Po maši je bilo treba nahraniti telo še s fizično hrano, zato smo si vzeli čas in malce pokramljali in ura je bila kmalu kmalu 16, kar je pomenilo, da je prišel čas za razglasitev rezultatov.

V naši kategoriji mešanih zborov je nastopilo 16 zborov iz različnih držav. Vsi smo se zbrali v dvorani in nestrpno pričakovali rezultate. Ker še kar ni izgledalo, da bomo kmalu izvedeli tako pričakovane rezultate, smo si naredili malo žurke in se zabavli z mehiškimi vali, ploskanjem in prepevanjem.

Ko je gospod, ki je razglasil rezultate končno stopil na oder, smo navdušeno zaploskali in pričakovanje je doseglo svoj maksimum.

Člani žirije in zborovodje so bili povabljeni na oder. Potem pa: najprej število točk in ime zbora. Pa aplavz, kričanje in čestitke. Nestrpnost in živčnost sta se z vsakim razglašenim zborom povečali. In prišli smo do zadnjih treh zborov. Prva dva po številu točk od teh treh sta bila tudi uvrščena na tekmovanje za kategorijo X in veliko nagrado Riminija. Srce razbija, roke se potijo. In gospod žirant napove za tretje mesto zbor iz Azije. Kričanje, veselje in navdušenje Slovencev se je razgleglo po celi dvorani, saj je zbor Adoramus iz Logatca dosegel drugo mesto - z 92.60 točkami, zlato plaketo in srebrno kolajno, APZ Mohorjan iz Prevalj pa prvo mesto - 95.20 točkami, zlato plaketo in zlato kolajno. Objemi, navdušenje in solze veselja niso bili izključeni. Ampak najlepši občutek enosti in veselja pa ti da kričanje Slovenskih bratov v množici kakšnih 500 ljudi, ko vsi v en glas kričimo: "Kdor ne skače ni Slovenc, hej hej hej!"

Iskreno veseli, mi za naš uspeh, pa tudi za Korošce, pa oni za svoj uspeh in za Notranjce, smo se podali proti hotelu, da smo zvadili še program za kategorijo X.

Po vaji smo se spet oblekli v svoje srajčke in si nadeli oranžne dodatke, se natovorjeni s potovalkami usedli na avtobus in se popeljali nazaj do dvorane. Posedli so nas kar v dvorano in je vsak od šestih zborov na oder prišel iz dvorane.

Ko smo stopili na oder, so nam iz druge vrste pomahali s slovensko zastavo, Prevaljčani pa so nam iz zadnjih vrst opogumljajoče in navdušeno ploskali. :)

Pravi glasbeni užitek sta bili pesmi Resonet in laudibus in Šűrka je Tisa, čisti vrhunec in meni najlepša molitev pa pesem The Ground, ki me še sedaj tako gane, da se vsakič v meni nekaj premakne.
Gromek aplavz iz dvorane je pospremil naš odhod iz odra, pa spet navdušeno ploskanje naših Korošcev, ki smo jim vso njihovo spodbudo vrnili ob njihovem nastopu. :)

Kot zadnja so nastopila dekleta iz Poljske, ki so dvorano spravila na noge in katerim je šla v roke tudi trdo prigrana nagrada Riminija. :)

Mi pa smo se usedli na avtobus, se zborovodji Marjanu, predsedniku, organizatorju potovanja Marku in ne nazadnje Predsedniku zahvalili za vse, kar nam je bilo dano. Hvaležni in veseli smo se podali na slabih 500 kilometrov dolgo pot proti Logatcu, prepevali stare dobre pesmi ob kitari in malo pospali.

Čudovito je bit del nečesa tako lepega in mogočnega. Hvaležna sem najprej  Stvarniku za talent, da sploh lahko prepevam in takoj za tem vsem ljudem, ki so okrog mene, ki me podpirajo in vsem sopevkam in sopevcem, ki so hkrati tudi moji dobri prijatelji. Glasba, ki je od vsega najvišja umetnost in filozofija nas prav zares povezuje. Da bi le bilo še dolgo tako!

Hvala vam, da ste del mojega sveta!

sobota, 28. september 2013

Rimini: 3. dan

V sobotnem jutru nas je pozdravilo sonce in naznanilo lep dan. :) Po zajtrku sva z Ano skocili v diskont po pitno vodo, potem pa smo skupaj z ostalimi pevci odhiteli proti avtobusu in na izlet v Raveno. Ogledali smo si cudovito mesto, potem pa so eni odsli na podrobnejsi ogled znamenitosti, drugi, manj zainteresirani, pa smo sli v soping. ;) Popoldne smo malo peli in vadili finese, se spodbujali in smejali. Po vecerji smo skocili se na krajsi sprehod ob plazi in modrovali (pa morda odkrivali toplo vodo, ampak tudi to je vcasih treba ;)). Sedaj pa se pocasipocasi spravljamo v krevet. Jutri ob sedmih imamo jutranjo telovadbo, potem pa po hitrem postopku zajtrk, make-up in obleka, opevanje in tekmovanje. Pomislite malo na nas, ob 9.45. Glavno dejanje. Sicer pa: Non nobis, Domine, sed nomini Tuo da gloriam!

petek, 27. september 2013

Rimini: 2. dan

Petek je ze. In vedno blizje je nedelja. :) Zbudili smo se v mirno jesensko poletno jutro in si privoscili odlicen zajtrk, ki mu je botrovala mocna kava. Po zajtrku so nasi mocni fantje hotelsko jedilnico spremenili v pevsko sobo, da smo lahko malo prepevali in uzivali (pa tudi malce kasljali in smrkali, joj). Po vaji v hotelski jedilnici pa smo imeli privilegij, da smo sprobali naso tekmovalno dvorano, ki pa je bolj zalostno akusticna, tako da nas caka v nedeljo kar konkretno garanje, da bomo uspeli ustvarit dober zvok. Naceloma smo imeli 9 minut casa za probo, vzeli pa smo si ga kar eno uro. Opa. :) Na poti nazaj v hotel smo si z Ano in Magdo privoscile najboljsi gelatto. Skoda, da nismo imele casa fotkat, ker se nam ga je mudilo jest :D, smo vam pa prihranile malo lustov. Verjemite na besedo. :) Morje je danes krasno hladno tople temperature, na obalo pa je vcerajsnji mocan veter naplavil mnogo skoljkic in rakov, da izgleda prav prisrcno kot iz pravljice. :) Tole pisem na poti v San Marino, z enim usesom pa poslusam se Dejana, ki nam predstavlja zgodovino San Marina (citiram: ki mu je jo prisepnila teta Viki iz strica Gugla, konec citata), menda nas cakajo nabite stojnice in veliko turistov. Toliko zaenkrat. Zvecer nastopamo z nasim netekmovalnim programom in komaj cakamo, da slisimo se druge zbore. In vidimo. :) Zenske navadno pogledamo proti tenorjem in basom. Tako, mimogrede. ;) Pozdravljam vas s pozdravom el presidenta Dejana: Tko da ja. Zbogom. :D

Rimini: 1. dan

Pa je prisel ta veseli dan, ko smo se odpravili v Rimini. :) Zjutraj smo vstali se pred soncem, se natovorili na bus (ki je dolg kot "pondelk"), se presteli in krenili na pot. Prvi postanek je bil sele v Italiji, da smo si privoscili kavo in zajtrk. Nadaljevali smo pot do Ferrare, ki nas je ocarala s simpaticnim mestnim jedrom in cudovitimi parki. Po krajsem oddihu smo ponovno okupirali nase sedeze na busu in se odpeljali naprej proti Riminiju. Med potjo smo se ucili najosnovnejse italijanske besede in ob kitari nickolikokrat zapeli nam vsem ze iz intenzivnih vaj dobro znano pesem "Jezus ljubi vse otroke". :) Ob prihodu v mesto, ki je sedaj nas dom (skoraj ;)), smo naivno mislili, da se bomo kopali, v morju, seveda :), pa je na plazi tako pihalo, da se je lak za nohte ob nanosu kar spotoma susil. No, najpogumnejsi pa so tudi zaplavali. :) (Eni pa bi bili pogumni, ce doma ne bi pustili kopalk. Opa. :)) Zelodcke je razveselila dobra vecerja, duso pa ogled mesta. Zdaj pa spat, da bo zjutraj glava spocita in pripravljena na vajo.

sreda, 25. september 2013

Rimini: 1 dan pred

Zadnja pevska vaja pred odhodom je bila danes. Odpeli smo 1/3 vsega programa, se malo nasmejali, se sprostili, pospravili mape v bokse in šli domov.

Eni pakirat, drugi pa...pakirat. :D

Mislim, da imam vse. No, če mi kaj manjka, bom pa jutri videla. In si pri komu sposodila. :)

Zdaj pa hitro spat. Da bo jutri kmalu. :)

torek, 24. september 2013

Rimini: 2 dni pred

Danes je dan, ko na sporedu ni pevske vaje.
Ne vem, kaj se dogaja z glasovi ostalih pevcev, ampak moj glas danes štrajka.
Že zjutraj sem si skuhala veliko dozo čaja, prilila ožeto limono, potresla ingver in vmešala zvrhano jedilno žlico medu. In pila to cel dan po malem.
Vmes sem si še brisala nos, kašljala in polizala nekaj IslaMintov.
Pa moje veroukarje sem danes prosila, če mi prizanesejo in mi pomagajo pri ohranitvi tistega malo glasu, ki mi je še ostal. In so bili prav krasni kolegi in mi priskočili na pomoč. Še priporočili so mi čaj in limono.

Računam na to, da se glas jutri vrne v vsej svoji razsežnosti. In obljubim, da ga bom do nedelje skrbno čuvala.

Rimini: 3 dni pred

Včeraj, 3 dni pred, smo imeli še predzadnjo skupno vajo. Med drugim smo poslušali posnetke iz nedeljskega koncertina in moram reči, da se sliši super. :)

O tem, kako točno smo z vajo začeli, raje ne bom pisala, je bila pa zelo učinkovita in precej zabavna. :) Vsekakor so nam najljubši tisti trenutki, ko zborovodja na sintesajzerju po nesreči pritisne gumb za raznorazne ritme, potem pa nas za nekaj sekund sprosti tisti "tuc tuc", da malo pomigamo z boki in se vsi nasmejimo.

Malo smo peli skupaj alti in tenorji, pa prvi alti in soprani, pa malo so peli basi in tenorji in veliko smo peli vsi skupaj. Vmes smo tudi veliko pili (vode, da ne bo pomote) in lizali IslaMinte (Ana pravi, da jih ima za zajtrk, malico, kosilo in večerjo).

Z Lucijo sva se malce dopolnjevali v kakšnem taktu (ali pa sistemu, hm?!), pogledali v note, se spogledali, se zasmejali...in se spodbudili, da v sredo bo pa res zares šlo na pamet. Vse, kar je treba, da gre. :)

Po koncu vaje smo še malce neformalno podebatirali, se pogovorili o vremenu (dejansko nas čaka še malo poletja, juhej!), si priporočili recepte za dober glas in se soglasno odločili, da v soboto zvečer ne bo žuranja in ponočevanja. Ker v nedeljo dopoldne moramo bit še kaj več kot 100%, spočiti, nasmejani in prepričljivi. :)
 "Zdej se ti nasmejem...
...zdej mi dej pa mir!"

ponedeljek, 23. september 2013

Rimini: 4 dni pred

Tole bo en mini projekt. Pisanja daily update-ov na blog. Pred, med in morda po Riminiju. Pa ne zato, da bi delala lušte tistim, ki ne greste z nami, ampak zato, da bom nekje imela zapisano vse tisto, kar bi bilo škoda pozabiti. No, pa da lahko tisti, ki vas utegne zanimat, malo pošpegate in preberete, kako napredujemo in kakšne volje smo. :)

Rimini je eno prisrčno italijansko mestece, o katerem se Adoramusovi pevci že kakšne pol leta pogovarjamo z zavedanjem, da gremo tja odpet nekaj krasnih komadov. En program za netekmovalni del, drugega za tekmovalni del v kategoriji B (mešani zbori) in tretjega za kategorijo X (če bomo v kategoriji D prepričali komisijo :)).

Včeraj, 4 dni pred, smo v domači cerkvi izvedli koncertino, na katerem smo našim najbolj zvestim poslušalcem predstavili vse tri programe. Odzivi so odlični in veseli smo, da publiko vedno uspemo navdušit. :)

Nekaj stvari bo menda treba še izpilit, kakšen takt not še parkrat odpet (da bo potem zagotovo šlo na pamet in se mi ne bo treba šlepat na Luciji (Lučka, hvala vseeno za vsak takt do sedaj :))), nabavit IslaMinte (ne, to ni reklama, ampak opomnik to myself), zlikat srajčko in hlače, pa še kaj verjetno. Si bom kar seznam napisala, da česa ne pozabim. :)

Danes, 3 dni pred, pa šibam na predzadnje skupne pevske vaje preden odrinemo na pot. Malo vzhičenja že čutim, veselja in nekoliko nestrpnega pričakovanja...

Poročilo o "3 dni pred" pa sledi...

sobota, 21. september 2013

Poslani smo!

Tokrat sem bila v Stični že sedmič. Tretja sobota v septembru je pač vsako leto rezervirana za to praznovanje.

Danes nisem veliko razmišljala, ko sem odhajala na pot (predvsem zato, ker sem gotovo vstala vsaj 10 minut prepozno, da se bi v miru pipravila in naredila vse, kar sem želela). Niti nisem vedela, kaj povedat mladim na avtobusu - za kratko popotnico. (Pa sem potem vseeno nekaj povedala.)

Po nekoliko (nepredvideno) daljši vožnji, smo srečno prispeli v Stično, kjer sta nas že na avtobusu pozdravila dva navdušena človečka (Bernarda in Vid), člana tehnične ekipe Stične, ki sta s svojo energijo in nasmehom na obrazu naznanjala, da bo Stična tudi tokrat nepozabna.

Letos sem bila kljub vsem mojim nekdanjim namenom, da "Stična je pa zame, za dušo", del ekipe (Božja volja se včasih pač ne ujema z našo lastno ;)). Del liturgične ekipe, ki je pripravljala češčenje pred Najsvetejšim, da smo dogajanje na samostanskem dvorišču v Opatovi kapeli pospremili tudi z molitvijo.
Čudovit je bil pogled na mnoge meni podobno mlade, ki so prihajali in odhajali, izročali, prosili, se zahvaljevali...
Sama pa še sedaj, ko je dan že mimo in polna vtisov sedim za računalnikom, da jih spravim še v virtualno obliko, čutim neizmerno veselje in navdušenje, da sem danes lahko na drugačen način prispevala svoj kamenček v mozaiku Stične mladih.

Ma ja, če že zjutraj nisem razmišljala, pa toliko bolj razmišljam sedaj. O vseh znanih obrazih, ki sem jih srečala, o vseh objemih, ki so dan naredili krasen, o vseh pesmih, ki so se dotaknile srca (in glasilk), o vseh besedah, ki sem jih slišala in so me nagovorile.

Zagotovo spodnje še najbolj. S poudarkom, da nisi poslan. Ampak, da smo poslani.




nedelja, 08. september 2013

CIF

CIF ali Craft-it-forward igrico se je šla najprej mtka Uri, ki me je že v ponedeljek razveselila s čudovitim paketkom. No, prinesel ga je naš pismonoša, ampak izdelala in poslal ga je pa Uri. :)





Poslala je čudovit nahrbtniček z všitim srčkom
in še penast srček.
Za še več srčkov v tvojem življenju... je pripisala.

Sedaj pa se igrico igram naprej jaz. :) S (prvimi) štirimi, ki boste tu spodaj pustili svoj komentar (no, morda pa še s kakšnim komentatorjem več :)). Za vsakega bom pripravila manjše presenečenje in potem bo vsak pripravil svoje presenečenje štirim. In tako naprej. :) Velja tudi za tiste, ki nimate svojega bloga. :)
Se bom zelo potrudila, da bo kaj lepega in izvirnega. :)