Rimini: zadnji dan

Sedaj, ko sedim tule, naspana in spočita, sploh ne vem, kje naj začnem. Toliko je lepih občutkov in spominov, ki ježijo kožo, da bi rada vse naenkrat zapisala, hkrati pa vsakega posebej podoživela in ga vtisnila v srce.

Včeraj smo zgodaj zjutraj (ob sedmih, op. a.) šli pozdravit sonce in morje. Morje se nam je pokazalo v vsej svoji razburkani veličini, sonce pa se je skrivalo za oblaki, ki so kasneje postregli s kar nekaj kapljami dežja.
Po jutranji telovadbi na plaži smo hitro pojedli zajtrk, ženske smo se napudrale, vsi smo se pražnje oblekli, pospravili potovalke in se zbrali v kavarni hotela na opevanju. Čutiti je bilo prijetno ščemenje in malce zdrave napetosti.

Don Dejan nas je še duhovno podkrepil na poti v dvorano in vključil povezavo s Predsednikom v nebesih.
Ko nas je šofer avtobusa dostavil do naše tekmovalne dvorane, smo dvakrat globoko vdihnili in se postavili v vrste ter počakali napoved. Stopili smo na oder, se spogledali z zborovodjem Marjanom, se nasmejali in zapeli. Odpeli, kot se šika. In vmes nekajkrat poškilili proti komisiji, ki je ob koncu našega nastopa imela nasmeh na obrazu in bila videti zadovoljna z našo interpretacijo in izvedbo.

V hotel smo se vrnili zadovoljni in nasmejani. Takoj smo zapeli zdravico za nas vse, nazdravili pa še na našega Miho, ki je praznoval god in na našega Marjana, ki si je to zaslužil s potrpežljivim delom in globoko predanostjo vsemu temu, kar počne. Tudi takrat, ko pridemo na vajo malce slabše volje in takrat, ko fušamo. :)

Ob dvanajstih smo šli k sv. maši, ki je bila prav prijetna, na koncu pa so nam zapela dekleta iz Poljske, ki so v svoji kategoriji prepričljivo zmagala.
Po maši je bilo treba nahraniti telo še s fizično hrano, zato smo si vzeli čas in malce pokramljali in ura je bila kmalu kmalu 16, kar je pomenilo, da je prišel čas za razglasitev rezultatov.

V naši kategoriji mešanih zborov je nastopilo 16 zborov iz različnih držav. Vsi smo se zbrali v dvorani in nestrpno pričakovali rezultate. Ker še kar ni izgledalo, da bomo kmalu izvedeli tako pričakovane rezultate, smo si naredili malo žurke in se zabavli z mehiškimi vali, ploskanjem in prepevanjem.

Ko je gospod, ki je razglasil rezultate končno stopil na oder, smo navdušeno zaploskali in pričakovanje je doseglo svoj maksimum.

Člani žirije in zborovodje so bili povabljeni na oder. Potem pa: najprej število točk in ime zbora. Pa aplavz, kričanje in čestitke. Nestrpnost in živčnost sta se z vsakim razglašenim zborom povečali. In prišli smo do zadnjih treh zborov. Prva dva po številu točk od teh treh sta bila tudi uvrščena na tekmovanje za kategorijo X in veliko nagrado Riminija. Srce razbija, roke se potijo. In gospod žirant napove za tretje mesto zbor iz Azije. Kričanje, veselje in navdušenje Slovencev se je razgleglo po celi dvorani, saj je zbor Adoramus iz Logatca dosegel drugo mesto - z 92.60 točkami, zlato plaketo in srebrno kolajno, APZ Mohorjan iz Prevalj pa prvo mesto - 95.20 točkami, zlato plaketo in zlato kolajno. Objemi, navdušenje in solze veselja niso bili izključeni. Ampak najlepši občutek enosti in veselja pa ti da kričanje Slovenskih bratov v množici kakšnih 500 ljudi, ko vsi v en glas kričimo: "Kdor ne skače ni Slovenc, hej hej hej!"

Iskreno veseli, mi za naš uspeh, pa tudi za Korošce, pa oni za svoj uspeh in za Notranjce, smo se podali proti hotelu, da smo zvadili še program za kategorijo X.

Po vaji smo se spet oblekli v svoje srajčke in si nadeli oranžne dodatke, se natovorjeni s potovalkami usedli na avtobus in se popeljali nazaj do dvorane. Posedli so nas kar v dvorano in je vsak od šestih zborov na oder prišel iz dvorane.

Ko smo stopili na oder, so nam iz druge vrste pomahali s slovensko zastavo, Prevaljčani pa so nam iz zadnjih vrst opogumljajoče in navdušeno ploskali. :)

Pravi glasbeni užitek sta bili pesmi Resonet in laudibus in Šűrka je Tisa, čisti vrhunec in meni najlepša molitev pa pesem The Ground, ki me še sedaj tako gane, da se vsakič v meni nekaj premakne.
Gromek aplavz iz dvorane je pospremil naš odhod iz odra, pa spet navdušeno ploskanje naših Korošcev, ki smo jim vso njihovo spodbudo vrnili ob njihovem nastopu. :)

Kot zadnja so nastopila dekleta iz Poljske, ki so dvorano spravila na noge in katerim je šla v roke tudi trdo prigrana nagrada Riminija. :)

Mi pa smo se usedli na avtobus, se zborovodji Marjanu, predsedniku, organizatorju potovanja Marku in ne nazadnje Predsedniku zahvalili za vse, kar nam je bilo dano. Hvaležni in veseli smo se podali na slabih 500 kilometrov dolgo pot proti Logatcu, prepevali stare dobre pesmi ob kitari in malo pospali.

Čudovito je bit del nečesa tako lepega in mogočnega. Hvaležna sem najprej  Stvarniku za talent, da sploh lahko prepevam in takoj za tem vsem ljudem, ki so okrog mene, ki me podpirajo in vsem sopevkam in sopevcem, ki so hkrati tudi moji dobri prijatelji. Glasba, ki je od vsega najvišja umetnost in filozofija nas prav zares povezuje. Da bi le bilo še dolgo tako!

Hvala vam, da ste del mojega sveta!