sobota, 24. november 2012

Dva koraka po mokri mivki

Osebne, resnične zgodbe rada prebiram, ker mi vsaka od njih odkrije nov pogled na življenje, na svet. Ali me pa zgolj opomni, da ni vse nič samo po sebi umevno.

Zgodbo, zapisano v knjigi Dva koraka po mokri mivki, pripoveduje mati dveh otrok (avtorica sama), ki je v pričakovanju tretjega otroka.
Gaspard, najstarejši otrok v družini je zdrav, Thais, prva hči, ima redko genetsko bolezen, poimenovano metakromatska levkodistrofija. Znake te bolezni zazna mama, ko hčerko opazuje pri igri na obali in ugotovi, da je pri hoji Thaisina leva nogica nekoliko spodvita. Z možem se po dopustu odločita, da najdeta vzrok Thaisine nenavadne hoje, toda ortoped ne najde nikakršnega vzroka, zato jih napoti k nevrologu. Po obisku nevrologa in nekaj nadaljnih preiskavah se začne njihova pot na Everest, kot jo sami imenujejo...
Kakor da ne bi bila že ta preizkušnja dovolj, po rojstvu tretjega otroka, male Azylis, ki je bila njihova lučka upanja, zdravniki tudi pri njej potrdijo to redko genetsko bolezen. Njihovo življenje se v trenutku spet postavi na glavo...
Skozi zgodbo, še posebej pa ob razpletu, nam starša teh otrok dasta vedeti, da je njuna vera močna in da ljubezen premaga vse. Večkrat ponovita misel: Ko življenju ne moremo dodajati dni, dodajajmo dnem življenje.

Ob tej knjigi so me preplavljala čustva, solze so same tekle v potokih. Čutila sem bolečino mame (zagotovo ne v takšni meri, kot jo doživlja ona sama), čutila sem skupaj z Gaspardom, ki je skrbel za svoji bolni mlajši sestrici, ju imel nadvse rad in ki je vrstnikom težko zagotovil, da prihaja iz normalne družine, kljub temu, da njegovi sestrici trpita za hudimi posledicami resne bolezni.

Priporočam v branje!



torek, 20. november 2012

Otrok s sončnico

Srečko Kosovel

OTROK S SONČNICO


Nesem sončnico na rami,
zlat metulj je vzplaval nanjo,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!

Nesem sončnico na rami,
v njej so zlata, zlata zrna,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!

O, metulj razprl je krila,
sapica je vzvalovila,
sončnica se je nagnila,
o, da ne bi se zlomila!



Današnji dan je mednarodni dan otroka. Upam, da je v vsakem izmed nas otroška duša, ki ji je puščeno, da kdaj pride na plano v vsej svoji mogočnosti... :)

nedelja, 11. november 2012

:)

Upam, da boš našla srečo
v pomembnih življenjskih rečeh -
pa tudi v malenkostih.
V cvetu,
pesmi,
metulju na tvoji roki.
~Ellen Levine (svoji hčerki)



Z navdušenjem in velikim veseljem pozdravljam vsako novo življenje, ki se je komaj začelo dogajati in seveda tudi vsako tisto, ki je že uvidelo svetlobo tega sveta.
Mislim, da je vsaki ženski že po naravi dana posebna nežnost, občutek za otroka, ki ga bo nekoč - če in ko ji bo dan - nosila pod svojim srcem in ker je to del njene narave, lahko bolj ali manj čuti prav z vsako žensko, ki je s tem blagoslovom obdarjena morda že pred njo...

Ta teden je bil prav poseben. Eno rojstvo čudovite deklice in ena novica o pričakovanju dojenčka, ki pride na svet v prihodnjem letu. Jupija, dobrodošla oba, morda obe? :)

petek, 02. november 2012

O pozabljeni mapi...

Tole zgodbo sem vam obljubila dve objavi nazaj, ko sem govorila o stvareh, ki se zgodijo prvič.

Takole je bilo...

V tretjem letniku gimnazije smo imeli nadomestno zborovodkinjo, saj je bila naša prva zborovodkinja na porodniškem dopustu. Ker nadomestna zborovodkinja v tako hitrem času ni zmogla prevzet vseh nalog, ki jih je prej opravljala prva zborovodkinja, smo si pevci malce porazdelili naloge. Javila sem se, da bom skrbela za mape: da bodo vedno na svojih mestih, da bodo v vsaki vse note in seveda, da so njihovi lastniki vedeli, da če jo izgubijo ali kje pozabijo, zanjo plačajo 20€ (fair enough, to je praksa že od vedno).

Prišel je marec in z njim veliki koncert za Slomškovo ustanovo in to v Cankarjevem domu, z nič kaj preprostim repertoarjem. Za takšne koncerte se seveda spodobijo in so nujno potrebne (skupne) vaje, če se združijo 4 zbori in orkester pa še toliko bolj.


V soboto, dan pred velikim koncertom, smo se dobili na zadnji skupni vaji pred generalko in sicer na Škofijski klasični gimnaziji (ŠKG) v Ljubljani.


Od doma sem se odpravila z vlakom, v Tivoliju izstopila in se proti ŠKG odpeljala z mestnim avtobusom. Vmes me je klicala mami, če je vse v redu, kje sem, če ne bom zamudila in jaz sem ji zagotovila, da je vse super, edino malo me je zeblo.


Ko sem v Šentvidu izstopila, sem se predramila iz svojih misli in samo sebe vprašala, kam in po kaj sem sploh namenjena. Takrat me je zadelo. Mapa! Ojoj, kje je moja mapa!


Pomislim... Trikrat globoko vdihnem in izdihnem. Ne, na troli je nisem imela s seboj. In tudi na postaji je nisem imela. Seveda, pustila sem jo na vlaku. Ki je bil za povrhu vsega še InterCity.

Groza, v istem trenutku sta me zalili ledenica in vročica, da niti nisem vedela, kako se počutim. Bolj kot vse drugo mi je šlo po glavi: "Kakšen vzor sem drugim, če že težim s temi mapami in hočem, da skrbijo zanje?!"

Kličem mami, povem, kaj se mi je zgodilo in ona pravi, da bo ona uredila, ampak šele potem, ko pride iz trgovine. Ne ne, to bo prepozno, mami. Spravim svoje možgane na najhitrejše delovanje, pogooglam in najdem telefonsko številko za izgubljene predmete na vlakih. Piše, da ta služba dela le od ponedeljka do petka. Neee!!!


Pokličem na informacije za potnike. Upam, da se mi bo kdo javil (nenazadnje je sobota). Javi se ženski glas, povem, kdo sem in zakaj kličem. Reče, da naj pokličem v ponedeljek. Povem, da nujno potrebujem pozabljeno stvar že jutri (v nedeljo) in prosim za kakšno telefonsko številko. Gospa mi pove telefonsko in reče, da ne verjame, da bom lahko kaj uredila. "Hvala, bom vseeno poskusila, nasvidenje."

Uf. Poskusiti ni greh, pravijo.
Pokličem na številko, ki mi jo je posredovala prijazna gospa. Oglasi se moški glas in tako hitim z razlaganjem, kaj se mi je zgodilo, da se pozabim predstavit.
Gospod vpraša, na katerem vlaku sem bila. Ko povem, da je bil ta-in-ta InterCity močno upam, da bo rekel, da se je v Ljubljani ustavil. Prosi za mojo telefonsko številko in doda: "Cenjena gospodična, prosim, zaupajte mi še svoje ime in jaz bom naredil vse, kar je v moji moči! Ko karkoli izvem, vas pokličem!"

Oooh, še obstajajo prijazni ljudje na tem svetu!


V tem času, ko je prijazni gospod iz Slovenskih železnic raziskoval stvari o moji mapi, smo mi že imeli pevske vaje. Vmes mi začne tulit telefon in odhitim ven iz dvorane, se oglasim in gospod pove, da je dobil mojo mapo, ker se je na mojo srečo vlak ustavil v Ljubljani in šel v čistilnico. Rekel je še, da jo lahko dvignem v njegovi pisarni, ki se nahaja tam in tam, ta dan do 15. ure. Vljudno sem se zahvalila, prekinila zvezo in odskakljala nazaj na vaje.


Kako sem bila srečna!


Po končani vaji sem odšla na glavno postajo v Ljubljani, poiskala gospoda, ki mi je malodane rešil življenje, si vzela 10 minut in z njim klepetala. Povedal mi je, da si je dovolil pobrskati po mapi in da je, ko je videl moje popisane, porisane in počečkane note, takoj vedel, da gre zagotovo za šolan glas. (Hm?! Ali pa za kakšno minutko preveč časa?! To sem zamolčala. ;)) Povedala sem mu še, da bo ta naš koncert prenašan na nacionalni televiziji in on je obljubil, da si bo koncert ogledal (seveda, če je pa zanj odigral pomembno vlogo!).

Potem sem odšla proti domu, poklicala mami in sporočila, da je vse urejeno.


Po poti sem razmišljala, da je to moral bit en super gospod. Ker sploh ni bil dan, ko bi bila njegova naloga ukvarjati se s pozabljenimi predmeti na vlaku, on pa je naredil vse, da je rešil mojo ubogo mapo. In mene.
V mislih sem se mu še nekaj stokrat zahvalila. Še danes se mu zahvaljujem. In verjamem, da je še vedno taka faca!

Objeli smo življenje.
Tudi s pesmijo. :)

četrtek, 01. november 2012

1. 11.

"Zdaj sem se malo potolažil.
Pravzaprav... še ne popolnoma.
Toda dobro vem,
da se je vrnil na svoj planet,
kajti drugo jutro ob svitu
nisem našel njegovega telesa. 
Saj ni bilo tako težko...
In rad poslušam ponoči zvezde.
Kakor petsto milijonov kraguljčkov so."
~ Antoine de Saint-Exupéry: Mali princ

© teja jereb